Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Revnejša ponovitev Shafferjev »Angleški trikotnik« v Celju

Marjan Javornik, Delo, 23. 2. 1966

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Gledališče Delo 23.2. Revnejša ponovitev Shafferjev »Angleški trikotnik« v Celju Pred slabima dvema mesecema sem ob uprizoritvi Shafferjevega »Angleškega trikotnika« v ljubljanskem Mestnem gledališču zapisal, da nobena od obeh komedij niti literarno niti dramaturško ni kaj posebno vznemirljiva. Kljub temu pa da sta prva in druga (»Zasebno uho« in »Javno oko«) lahko kar simpatični in zanimivi, če seveda doživita na odru količkaj ustrezno interpretacijo, še posebej pa, če bi se po naključju srečali interpretatorji, ki poleg inteligence srečno združujejo dar tako imenovanega suhega humorja in človeške topline. Žal se je v celjski uprizoritvi istega »Angleškega trikotnika« nevznemirjenost ne samo ponovila, temveč celo stopnjevala. Docela jasno se zavedam, da takšna ugotovitev za celjsko gledališče, ki je komaj – upam – začelo lesti iz hude krize, ni preveč spodbudna, toda tipična provincialna atmosfera te uprizoritve ne more pripeljati do ugodnejših ocen. V tej atmosferi in tako nedodelani predstavi (kaj je bilo res treba tako hiteti?), so se izgubljale vse poglavitne in obrtniške vrednote, ki komedijama dajeta vsaj gledališki mik. Pomanjkanje domislekov in humorja katerekoli vrste bi gledalca utegnilo celo prepričati, da sploh ne gre za to zvrst gledališkega in literarnega prizadevanja. Očitno gre za še premajhno igralsko izkušenost (saj so večinoma mladi igralci), ki se ji pridružijo še komedijski antitalent nastopajočih. Mladosti na rovaš je prav gotovo treba zapisati, da igralci niso skušali ali zmogli osebam izoblikovati širših človeških razsežnosti, da niso bili uspešni v niansiranju dialoga in besednih ostric, ki zaživijo v podtonih in podtekstih itd. Veliko teže pa je razumeti bežna primerjava se namreč vsiljuje sama po sebi kako je mogla režija (Jože Gale) postati revnejša od prve v Ljubljani. Mar ne bi bilo nekako naravno pričakovati, da bo isti režiser v novi interpretaciji še obogatil in še uspešneje uresničil svojo idejo? Ni dvoma, gre za isto idejno osnovo, za isti režijski koncept, ki se ne izpostavlja tveganosti novega iskanja. Najbrž bi bilo mogoče še celo trditi, da gre pri posameznih likih za zavestne ali podzavestne poskuse kopiranja ljubljanskih idej. Mar je ustvarjalni spomin tako močan in še tako nov, da ni omogočil izhajati iz možnosti in nagnjenj drugih igralcev, drugačnega igralskega temperamenta in recimo celo manjših sposobnosti? Toda četudi bi bilo to res, ne bi smelo biti ovira, da ne bi studiozneje in domiselneje izoblikovali medsebojnih odnosov, da ne bi skušali ustrezneje in nazorneje oblikovati poant, da ne bi igralci dosti-krat pozabili na kulturo govora itd. itd. Tako je na primer vznemirjeni, živčno razrahljani debutant Borut Alujevič od tega, kako sta nanj pritiskala tempo in režiser, postal podoben magnetofonu, ki reproducira govor v večji hitrosti od snemalne, s čimer je povsem zabrisal sicer simpatično mladostno prizadetost. Nič ni čudnega, da v takšni celoti niso prišli dovolj do izraza redki dobri trenutki (kakršne je na primer ustvaril Franci Gabrovšek nekajkrat v toplih čustvenih odtenkih), siceršnja mlada nadarjenost (kot na primer pri B. Grubarju) ali pa rutinske izkušnje. Poleg že omenjenih so v uprizoritvi sodelovali še Jana Šmidova, Mija Mencejeva in Pavle Jeršin, scenograf Sveta Jovanović in Mija Jarčeva s kostumi. MARJAN JAVORNIK

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.