Prvakinja beograjske opere
Milka Stojanovič, Večer, 3. 1. 1968
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
V REFLEKTORJIH METROPOLITANKE:
ver 3.1.68,
Prvakinja
beograjske opere
Prvakinja beograjske opere je začela kot mnogi ad nas - s pesmico Vse ptičice iz gore. Toda v nasprotju z nami je dobila angažma v Metropolitanu.
Milka Stojanovič je ime, ki se dan za dnem ponavlja na straneh naših časnikov; gre za novo zvezdo, ki je zasvetila v Metropolitanu, kjer pojejo najboljši pevci sveta.
Milka se je uvrstila med najboljše pevce sveta, ko se je tega najmanj nadejala. Uspeh je prišel iznenada: 11. novembra 1967 je pela v tej operni hiši Leonoro v Verdijevi operi Moč usode in ponudili so ji, da še tri tedne poje vlogo Gioconde v Ponchiellijevi operi in potem še vrhunec uspehov triletni angažma v Metropolitanu.
Vsi trije uspehi za Milko in njeno občinstvo v beograjski operi, kjer je začela pred osmimi leti svojo kariero, veliko pomenijo.
Petje se je učila sprva samo štiri leta pri glasbeni pedagoginji Zdenki Zikovi; na glasbeno akademijo ni hodila, pač pa jo je kratko malo preskočila in se pojavila na odru še kot študentka svetovne književnosti v glavni vlogi Leonore v Moči usode.
Milka pravi: »Kariera operne pevke me nikoli ni privlačila. Vsaj v mladosti ne, ko se po navadi največ sanja o bodočnosti. Rada sem imela slikarstvo in videla sem se že s paleto v roki in na svoji veliki razstavi. Potem me je zanimala književnost in odločila sem se, da jo bom študirala.«
Toda že kot otrok je Milka prepevala in potem tudi v gimnaziji. Prijateljice so ji svetovale, naj svoj glas izšola. Milka je dosti zahajala v opero, gledala in uživala in si zaželela, da bi tudi ona pela na opernem odru.
Nekaterim se želje resnično izpolnijo. Čez štiri leta se je Milka oglasila z odra z zrelim glasom, dramatičnim sopranom, o katerem kritiki niso imeli kaj pripomniti.
Od prvega dne je beograjska publika navdušeno ploskala mladi talentirani Milki, ki je predstavljala osvežitev na opernem odru. Izpodbujala jo je in spremljala njene uspehe. Po vrnitvi iz New Yorka pa ji je ta ista publika ploskala tako kot še nikoli in Milka pravi: »Bilo je čudovito! Tega ne bom nikoli pozabila. Žal mi je, da se zaradi silnega vznemirjenja nisem mogla zahvaliti publiki.«
V zasebnem življenju je Milka prijetna žena, ki je uspeh ni prav nič pokvaril. Pred štirimi leti je dobila ponudbo za nastop v milanski Skali, toda Milka, mlada nevesta, jo je zavrnila, pravkar se je poročila s filmskim režiserjem Brankom Kalčičem, ki ji je mož, prijatelj, učitelj in svetovalec.
Mnoge bralke bi takoj vprašale: ali vas je mož postavil pred vprašanje Skala, Metropolitan ali jaz? Milka vsem, ki jih to zanima, odgovarja: »Nesebičnost, medsebojno razumevanje in spoštovanje so pogoj za dolg srečen zakon.«
Mlada Milka Stojanovič je očitno rojena pod srečno zvezdo: direktor Metropolitana ji je ponudil angažma; Zinka Kunc, prva dama Metropolitana, ji je čestitala; newyorški kritiki so pisali o »mojstrstvu« Milke Stojanovič.
Mož jo je sprejel srečen in ponosen. Ko je oklevala s podpisom pogodbe in mu iz New Yorka telefonirala: »Kaj naj storim?« ozmerjal: »Kaj, zdaj, pred ciljem, o kakršnem sva lahko le sanjala da bi odklonila...«
In ob vsem tem jo zdaj tudi operna publika v vseh drugih jugoslovanskih mestih željno pričakuje... ali bo kdaj tudi njihova gostja?
Milka Stojanovič
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Opera
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1968-01-9501-9600_9535