Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Dobra Visoška kronika Beograjčanov

J. Snoj, Delo, 9. 1. 1968

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Dobra Visoška kronika Beograjčanov Televizijske realizacije Tavčarjeve »Visoške kronike«, katere tretji in zadnji del se je v soboto iztekel, nas ni bilo treba biti sram ne pred jugoslovansko televizijsko publiko ne v srbski izvedbi. Teži in miku Tavčarjevih človeških in historičnih karakterizacij smo Slovenci bržkone prisluhnili iz dvojne radovednosti: zato, ker nas je pisateljeva beseda, čeprav v prevodu, v interpretaciji solidnih in celo nekaterih odličnih igralcev spet in znova pritegnila, pa še zato, ker nas je dražilo zanimanje, kako bo ekipa beograjske televizije pod vodstvom režiserke Vere Belogrlić obravnavala ta vrh naše epike romantično realističnega literarnega nazora. Ob sklepu zadnjega nadaljevanja je naša sodba taka, da se je Beograjčanom televizijska uprizoritev Tavčarjeve historične imitacije slogovno in po vsebini v bistvenem posrečila, da smo lahko na njihovo izbiro v vrsti podobnih realizacij ponosni in da jim moramo biti za to popularizacijo naše literature hvaležni. Vera Belogrlić je problem dramatizacije pripovedi rešila tako, da je epski del teksta pustila, tako kot Tavčar v izvirniku, govoriti kronistu, da je to metodo še posrečeno razširila na nekatere dele teksta in dramatizirala samo posamezne epizode. Tako je z enostavnim režijskim prijemom premostila tisto praznino v upodabljanju življenjske realistike, ki ločuje televizijsko uprizoritev od filmske. Kar zadeva pristnost in historično obarvanost vzdušja in nastopajočih likov, pa je treba pripomniti, da je v izvirnem pokrajinskem in arhitekturnem ambientu, ki bi ga režiserka seveda lahko še bolje izrabila, gledalca v začetku morda najbolj motila izvedba kostumov za Visočane in drugo kmetstvo. Glede na to, da poznosrednjeveške noše našega kmečkega ljudstva najbrž ne bi bilo lahko zadeti brez večjih potvorb in glede na socialni status premožnih Visočanov, pa, se zdi, odločitev za nošnjo nekakšnega srednjega sloja tudi ni bila brez utemeljenosti in smo se nanjo od oddaje do oddaje konec koncev navadili. Res pa bi bilo mogoče z malenkostno pomočjo lektorja posloveniti naglase in izreko naših zemljepisnih in osebnih imen ter priimkov. Vendar ta spodrsljaj ni bil tolikšen, da bi nam, spričo zveste in solidne interpretacije vsebine, ideje in sloga »Visoške kronike«, grenil včasih kar preveč domoljubno zadovoljstvo. Kaj takega bi se smelo primeriti le naši televiziji, ki s podobnimi podvigi kljub temu in podobnim lepim vzgledom, recimo zagrebške TV, še zmeraj odlaša. J. SNOJ

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1968-01-9501-9600_9557
Javi napako na oder@slogi.si.