Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Nepotrebna anonimnost

ek , Večer, 11. 1. 1968

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
NEPOTREBNA ANONIMNOST ek Če bi bila prihodnost (razvoj, napredek) posameznih udejstvovanih področij našega sicer zelo kompleksnega življenja odvisna zgolj od možnosti oziroma nemožnosti teh področij in ne od kompliciranega prepletanja ter medsebojnega vplivanja njih mnogokratnosti, bi lahko marsikdaj kazali mnogo bolj zadovoljne obraze pred še bolj zadovoljnimi mislimi in čustvi, kot pa jih kažemo. S preselitvijo od tega zelo načelnega in neoprijemljivega, čeprav v sebi samem logičnega »teoretiziranja« h konkretni oprijemljivosti »primera« utegne dobiti to razmišljanje več barve. Torej: prihodnost slovenskega gledališča ne bi smela vzbujati v nikomur prav nobenih skrbi, kajti mladina, ki študira in se pripravlja na gledališki poklic, je v večini primerov nadvse nadarjena in tudi že sposobna to nadarjenost predstaviti kot s poklicnimi dosežki prav uspešno primerljivo ustvarjalnost. Pričakovanja, povezana z vstopom teh mladih in nadarjenih (glej v prejšnjem odstavku, kako) študentov v poklicno življenje (čez nekaj več ali manj semestrov), bi torej lahko bila zelo vesela. Da. Bi. Če bi ne bilo tukaj še vrste silnic, ki krojijo podobo življenja denarnih (ne)možnosti posameznih gledališč, da bi si lahko privoščila prepotrebni priliv novih, sposobnih, mladih kadrov, zakonskih ovir, ki onemogočajo, da bi gledališča ne bila v marsikaterem primeru socialna ustanova za marsikatero ne najbolj ustvarjalno osebnost, medtem ko utegne pravi talent ostati pred zaprtimi vrati, postani (ne)kulturni klimi posameznih slovenskih pokrajin in njihovih središč, ki nikogar ne privlačijo, itd., itd., itd. Zaradi njih ni mogoče preveč zaupljivo gledati prihodnost in v uspešno vključevanje gledališke mladine v normalno vsakdanje ustvarjalno delo naših gledališč. Te veselo-nevesele misli so se porodile ob gostovanju študentov ljubljanske akademije za gledališče, film, radio in televizijo v Mariboru, ob gostovanju, ki je predstavilo Molierovo Kritiko Šole za žene in Goldonijevega Slugo dveh gospodov. Prvo, izrazito konverzacijsko delo, v povprečno gledališko prizadevanje spremenjena sicer bleščeča polemika, je bilo uprizorjeno z rahlimi razpokami med hotenji in dosežki. Drugo, živa polnokrvna komedija, pa izhodišče za nadvse domiselno, temperamentno režijo in niz imenitnih kreacij. Ker o njih ne govorim poimensko, nima to prav nič opraviti s kakšnimi morebitnimi pedagoškimi pomisleki, temveč zgolj z dejstvom, da ne akademija, ne mariborsko gledališče (kjer je gostovala) nista poskrbela za potrebno informiranost občinstva o nastopajočih. Ni bilo na razpolago ne gledališkega lista, ne najnavadnejšega lističa s pregledom nastopajočih. Tako tudi ne morem zapisati, kateri igralki se je pripetila na popoldanski predstavi nesreča, da je stopila na platno, razpeto čez orkester, v dobri veri, da so tam še tla in padla globoko med notna stojala, stole itd., se hip za tem s partnerjevo pomočjo vrnila (na srečo nepoškodovana — tako je bilo vsaj videti) na oder in tam igrala naprej, kot da se ni prav nič pripetilo, ne morem omeniti imena imenitnega Trufaldina, posrečenega Florinda, oziroma režiserjev predstav, profesorjev. Resnično nepotrebna anonimnost.
Producenti
AGRFT
Oznaka arhivskega gradiva
1968-01-9501-9600_9565
Javi napako na oder@slogi.si.