Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Umrl je Ksaver Meško

Marija Švajncer, Večer, 13. 1. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Umrl je Ksaver Meško Tiho, kot je bil tih večer njegovega življenja, je v slovenjegraški bolnišnici včeraj dopoldne umrl pisatelj Ksaver Meško. Od 28. oktobra je teklo njegovo devetdeseto leto. Življenje, to dolgo, lepo, trdo in bridko obenem, ga ni upognilo. Postajal je le vedno manjši, vedno bolj droban, in njegove Sele, poti od Slovenjega Gradca do Sel, ki jih je prehodil neštetokrat ob vsaki uri, vse se mu je v pozni življenjski jeseni zožilo na staro župnišče, na bolniški voziček in na bolnišnico spodaj v mestu, kjer so mu zatisnili trudne oči. Naredili so zanj vse, kar so mogli, pred nekaj leti so z največjo požrtvovalnostjo ohranili življenje, zdaj so se ure iztekle. Pričakoval je smrt, to poslednje dejanje človekovega življenja, postajala mu je prijateljica, saj je doživel leta, ki so dana le redkim. Pred menoj na mizi so Meškovi »Listki«, ki so izšli ob pisateljevi 50-letnici. V »Jutru« ocenjuje svoje življenje: »... Delavec sem bil, težak pri delu od zore do mraka vse dni življenja...« Da, bil je delavec, ne zase, za druge. Ničesar ni imel sam, kar je dobil za knjige, je razdal, kot je v svojih književnih delih razdal svoje najlepše misli, hrepenenja, sanje, ljubezen do ljudi in domače zemlje, svoje srce. Mnogo let je od tedaj, ko sem se prvič mudila dalj časa na Selah. Pretreslo me je, koliko je bilo v starem župnišču knjig in kako malo predmetov za pisateljevo vsakdanjo rabo. Prava osebna skromnost je bila značilna za vse njegovo življenje. Štirideset let je živel in ustvarjal na Selah. V tem majhnem gorskem kraju, kjer je našel zavetje po begu s Koroške in kamor se je vrnil po mučnih letih ječ, izgnanstva in preganjanja v pretekli vojni. Sele so postale v prvi svetovni vojni kraj, kamor so romale vznesene misli slovenskega bralca, preprostega in tudi zahtevnejšega, ki se je opajal ob lepoti Meškovih del. Še danes, ko teče življenje po povsem drugih tirnicah, kot je teklo tedaj, ko ga je Meško oblikoval v svojih delih, ljudje radi segajo po Meškovih otroških zgodbah, po romanih »Kam plovemo?« in »Na Poljani«, po »Slikah in povestih«, »Ob tihih večerih« in drugih. V romanu »Na Poljani« Meško še bolj kot v drugih delih simbolizira domovino, ki mu nikdar ni bila samo beseda, ampak velika stvar, za katero je vredno živeti. Meško se je pisatelj rodil. Poleg naravnega daru pa so njegovo umetniško pot oblikovale tudi razmere, v katerih je študiral (v Ptuju in Celju), službovanje na Koroškem, od koder je bežal, da bi si rešil življenje, njegov poklic, in seveda rodna Prlekija s svojo melanholično odmaknjenostjo od velikih cest in velikega življenja. Domača pokrajina, prizorišče najmočnejših Meškovih del, je mogla dati Meška samo takšnega, kakršen je bil: mehak in občutljiv, romantik in realist obenem, trd do sebe in trd do krivic, ki se nenehno ponavljajo v življenju, vztrajen iskalec in ocenjevalec resnic o vrednotenju življenja in človekove odpovedi. Med obema vojnama so Meška mnogo prevajali v tuje jezike. Doživel je mnogo priznanj in zlasti med preteklo vojno mnogo ponižanja. Toda prisluhnimo besedam, ki jih je na večer svojega življenja povedal o svojem delu sam: »Zaveje kdaj prijazen, božajoč veter, završi in zadivja kdaj silen vihar in prineseta od nekod drobno seme ter ga dasta pasti v zemljo. In seme vzkali, požene iz zemlje, skromna ali silno lepa cvetka ali drevesce, ki se razvije morda v mogočno drevo.« Tako je s pisateljskimi darovi: nevidna moč ga položi v človeško srce, v človekovo dušo. In kadar pride določeni čas, vzklije, se razvije v skromno ali silno dehteče rože, v globoko občutene pesmi, ali v idilično ali mogočno epsko prozo, ki kaže narodu v jasni luči njegovo življenje, njegovo veselje in trpljenje. Oboje pa ima za narod svoj pomen, manjši ali večji.« In še: »Vprašaš, če bi začel pisati, ako bi pričel še enkrat živeti? Menda bi, ker bi pač moral. Je ta dan blagoslov in prekletstvo... Ni nikaka prijetnost sedeti po cele dneve pri mizi in mazati papir, pritrgovati si spanje in delati ponoči. A je vendar tudi veselje in zadoščenje, če se nekaj posreči, če vidimo in slišimo, da smo komu ustregli, koga morda celo osrečili, potolažili, poboljšali. Če sem dal Slovencem kaj dobrega, sem zadovoljen in srečen. In če je kaj dobrega, bo ostalo in živelo. Slabo pa naj izgine v pozabnosti, ne bo škoda. Vsem pa, ki so mi dobri in naklonjeni, se ob večeru življenja iskreno zahvaljujem in jih srčno pozdravljam.« Na miniaturnem pokopališču za cerkvico na Selah je izkopan svež grob. Za pokopališčem je gozd, vsenaokrog so gozdovi, ki jim je samotni popotnik skozi čas prisluškoval štirideset let. Težka hribovska zemlja bo sprejela vse, kar je človek minljivega. Meško pisatelj bo živel v slovenski književnosti. Ko sem bila pred nekaj tedni zadnjič na Selah in sem mimo pokopališča odhajala v dolino, me je stisnilo pri srcu. Pravkar sem se poslovila od človeka, ki mi je naredil mnogo dobrega. Sedel je v vozičku pred hišo in z napol mrtvimi očmi gledal za menoj, ki sem odhajala v življenje. MARIJA ŠVAJNCER
Opomba
nekrolog
Oznaka arhivskega gradiva
1964-01-2001-2100_2023
Javi napako na oder@slogi.si.