Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Žalosten Shakespeare

Stanka Godnič, Delo, 18. 8. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
V Škofji Loki Žalosten Shakespeare »Mogoče nam bo kdo očital, da smo se amaterji lotili prav največjega dramatika, vendar se mi zdi, da je Shakespeare zaradi prikazovanja večnih resnic in večnih človeških napak tako priljubljen in poznan avtor, da ga ne kaže več zapirati v akademske predale,« je zapisal v gledališki list škofjeloških poletnih prireditev Zdenko Furlan, režiser izbora iz štirih del letošnjega velikega štiristoletnika. »Naš Shakespeare« so loški amaterji imenovali svoj večer, s katerim so želeli počastiti pesnikov jubilej, in ga zaigrali v zelo srečno izbranem, skladnem okolju stare cerkvene fasade na Cankarjevem trgu. Resda v šali in tudi zares že dolgo pripovedujemo, da je »Hamlet« naša najboljša ljudska igra. Toda kakšno nila, ne bi govorila. Svoje odklonilno stališče do takšnega posega v Shakespearovo umetnost, kakršni so bili priče gledalci v Škofji Loki, bi oprla vsaj na pojem »ljudske predstave«, saj so v okviru poletnih prireditev prav v Škofji Loki pokazali s »Cvetjem v jeseni« in tudi z »Županovo Micko« njeno lepo podobo. Da Shakespearov opus ni samo domena poklicnih gledališč, so naši amaterji že dokazali, med drugim tudi na letošnjem hvarskem festivalu. Pričakovati od amaterjev zrele igralske kreacije ali uglajeno verbalno interpretacijo žive umetniške govorice pa bi bilo seveda zgrešeno in celo krivično. Potemtakem bi lahko ob škofjeloškem Shakespearovem večeru lahko izrekli le priznanje pogumu in idealizmu amaterjev, ne da bi poskušali vsaj približno našteti, česa vsega je njihovemu nastopu občutno manjkalo, in pa s pohvalo poudariti okus pri izbiri naravnih prizorišč, ki velja za obe letošnji lokaciji dramskih prireditev na prostem. »ljudsko« podobo so poskušali dati »Hamletu«, »Romeu in Juliji« in »Otelu«! Iz celote, ki ji še nihče ni upal odreči umetniške veljave in ugleda, je prireditelj nasilno iztrgal posamezne prizore, jih povezal s psevdoliterarnim Vendar moramo o večeru »Naš Shakespeare« spregovoriti resnejše besede. Kajti tu di amaterjem ne smemo odpuščati slabega okusa, nekritičnega pomanjkanja resnosti in tako ozke zaverovanosti v pravilnost svojih gledaliških načel in zamisli, da ob njej lahko svarilno spregovorimo o pomanjkanju spoštovanja do umetnosti, o grobo kršeni etiki v odnosu poustvarjalca do ustvarjalca. Dramaturška zamisel večera »Naš Shakespeare« je tako zelo zgrešena, nepremišljena in predrzna, da je ne moremo povezati z začrtanim uprizoritvenim namenom (spet citiram režiserja in prireditelja Zdenka Furlana v gledališkem listu): »... radi bi pripravili ljudsko predstavo v stilu potujočega elizabetinskega gledališča.« Nadih elizabetinskega gledališča je dala večeru samo scena. O povezavi med ljudskim in elizabetinskim gledališčem, ki me je malce osup- besedilom povezovalca (ta naj bi bil, kot kaže gledališki list, menda sam Shakespeare) in jih skrpucal v nekakšne srednješolsko naivne okorne »obnove«, sekal dinamični vzpon slavnih Shakespearovih monologov po drugem, tretjem verzu — skratka, nenehno je umetniku kot nevzgojen otrok segal v besedo. Tako so »Hamlet«, »Otelo«, »Romeo in Julija« postali kriminalke in melodrame v cenenem podlistkarskem stilu. Edini kolikor toliko znosen rezultat takšnega trganja umetniške celote je zaokrožitev prizorov z atenskimi rokodelci iz »Sna kresne noči«. Vse drugo je bilo tako bridko, da je spominjalo na slabo parodijo. Škofjeloški Shakespeare je bil žalosten Shakespeare. Še bolj žalosten ob misli na druge oblike, ki jih je danes privzela in jih poskuša z uspehom gojiti naša amaterska dejavnost. Mar je prireditelj res mislil, da mu bo samo »ljudska predstava v stilu elizabetinskega gledališča« dala možnost, da gledalcem dopove, kako je Hamlet pošiljal Ofelijo v samostan, ozmerjal mater, ubil očeta svoje izvoljenke in nazadnje umrl od zastrupljenega Laertovega meča — to z nekaj iztrganimi prizori in prizorčki ter s spremnim besedilom, ki se je nebogljeno trudilo biti lirično in pripovedno? Mar mu ni nerodno ob misli, da bo precejšnje število gledalcev, ki so napolnili avditorij, po njegovem posegu v Shakespeara mislilo, da je spoznalo pravega Shakespeara? Tak način interpretiranja umetnin je nepošten do umetnika in do publike. Lani so v Škofji Loki pokazali, da znajo pripraviti izvrsten klubski večer. Okolje kluba z besedilom, ki ga je napisal strokovnjak, in s premišljeno izbranimi, zaokroženimi odlomki, monologi ali dialogi, ki naj bi ilustrirali zgolj stil umetnine, ne pa poskušali posredovati tudi njeno vsebino, bi bilo vsekakor boljša, pravilnejša, pa tudi zložnejša in varnejša pot amaterja k Shakespearu. Škoda, da so v prijazni, v gledališče sicer tako zaverovani Škofji Loki, to pot mislili drugače. STANKA GODNIČ Delo 18/11

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1964-08-2601-2700_2698
Javi napako na oder@slogi.si.