"Pogledal sem svojo rojstno hišo..."
Jože Snoj, Delo, 13. 1. 1968
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Obisk
„Pogledal sem svojo rojstno hišo...“
Na pol poti do novega kulturnega spomenika: ali bo do stoletnice Finžgarjevega rojstva njegov dom urejen?
Doslovče so vasica pod Stolom, med žirovnico in Begunjami. Če se ustaviš ob cesti in stopiš v Reber, pod hrib, ni težko najti hišice številka devet (zdaj petnajst). V njej se je leta 1871 (kmalu, 9. februarja bo 97 let) rodil Franc Saleški Finžgar. Odtlej je hišica izmenjala štiri gospodarje. Četrti, sedanji, ki ni več pravi gospodar (zakaj, bomo povedali pozneje), se piše Jože Knafelj in dela v javorniški valjarni. Knafljevi živijo tu že 47 let. Njegovi trije otroci, zdaj že odrasli ali doraščajoči, so prvi, ki so se za Francem Saleškim Finžgarjem rodili v tej hišici. In skoraj gotovo tudi zadnji. Kajti hiša je tako rekoč že odkupljena in jo bodo čez kako leto in pol začeli preurejati v spominski in narodopisni muzej.
Kako se je akcija začela, kako je potekala in kako še teče, bomo opisali malo kasneje. Zdaj ta hip smo na obisku pri Knafljevih. Gospodinja, sama je doma in dvoje sosedovih fantičev varuje, nas je povabila pod nizek krov, mimo kuhinje v vežici, v hišo. Petčlanska družina se stiska v njej in v izbi, ki ji streha oblikuje poševni strop. Zgovorna je in vajena pripovedovati. Kako tudi ne bi bila, saj pride že sedaj letno kakih osem do deset tisoč ljubiteljev Finžgarjeve umetnosti obiskat pisateljevo rojstno hišico.
,,Oh, nikar ne popravljajte...“
Tako nam pripoveduje in zakaj ji ne bi verjeli. Finžgarjeva epska beseda, privlačna, pripovedno polna in predvsem klenа, še živi v naši kulturni zavesti. Še več, njeno vsakdanjo simboliko je Finžgarjevo pero oblikovalo kot malokatero drugo. Iztoki in Irene, ki jih še zmeraj ne manjka po slovenskih družinah, so - na priliko lep dokaz njegove popularnosti. Konvencionalne, bo kdo pripomnil. Res, konvencionalne, tradicionalistične, toda tudi to je faktor, ki ga v kulturi ne gre zanemarjati, pač pa velja graditi na njem, saj lahko pomeni že utrjeno mostišče za prodor bolj in bolj zahtevnih del in njihove miselnosti med ljudi.
Zgovorna je, kot rečeno, Knafljeva gospodinja in, kaže, tudi zadovoljna. Kako ne bi bila, saj so nedaleč stran tudi v Rebri, že položili ploščo čez temelje njihovega novega doma, kamor se bo morala družina po pogodbi preseliti nekako do sredine prihodnjega leta. Utesnjenost in neprimernost stanovanjskih prostorov sta bili očitno, in razumljivo, že dolgo poglavitni problem te družine. Hišica je bila namreč spomeniško varstveno zaščitena in na preureditev ni bilo mogoče misliti.
V zvezi s tem družinskim problemom je tudi prisrčen, že skoraj anekdotičen spomin Knafljeve matere na pisatelja, ki je v svojo rojstno hišo do pozne starosti rad zahajal. Z vso prisrčno naivnostjo in slepo otroško navezanostjo na očetni dom, kot bomo videli. Enkrat, nam pripoveduje gospodinja, je tudi prišel, pa sem mu takole naokrog rekla: Gospod, zdaj bo pa treba tole malo popraviti in preurediti. Pa se je tako prestrašil in skoraj pomoledoval. Oh, nič nikar ne delajte tega. Saj imate pri nas tako lepo in dobro.
,,Kozarec mleka bi...“
Prihajal je, očitno, nazaj v spomine, ko je s starčevskim korakom prestopal ta prag, in za resnično življenje okrog sebe ni imel več oči in ušes. Pa mu ljudje v svojem preprostem spoštovanju minilega tega niso zamerili. Brž ko je sedel v tej izbi, kjer se zdaj pogovarjamo, me je prešinilo, da je bilo z njim in z njimi najbrž tako, kot da ni nikoli stopil iz njenega sveta. Bi jo jaz kupil, bi rad tu umrl, je dejal, obuja naprej svoje spomine nanj Knafljeva. In potrdi moj občutek, ko vzklikne: Takrat mi je pa postalo tako hudo, in če bi imeli še kak prostor zanj...
Imenitna, do kraja prignana, do nezavednosti pristna igra, pomislim. Zadnje, morda najbolj resnično poglavje iz »Let mojega popotovanja«. Nič sfabuliranega, nič pretehtavanega, vse v oblakih fantaziranja, lepega in pretresljivega in ravno zato, ker je bilo tako nerealno, tako onkraj vsakdanjih skrbi in dajatev. Pomislim še natančneje in si skušam predstavljati. Sedela sta si nasproti ona, polkmečka polproletarska ženska, ki jo je življenje naučilo po volčje skrbeti zase in za svoje, in on gospod iz vile iz rezanega kamna na ljubljanskem Mirju, ki si je taisto, pa hkrati tako drugačno življenje v potu svojih spoznanj toliko polepotil in poglobil. Sedela sta si najbrž, takole nasproti in si ponujala čustva, otroško preprosta in neresnična od življenjske preproščine in starosti. Čustva, katerih skupni imenovalec je za vse, v vseh življenjskih dobah in vseh slojih enak in se imenuje dom, domotožje, nostalgija za najlepšim, kar je vsakomur minilo, pa naj se zaveda ali ne. Ta čustva bodo skušali jeseniški in radovljiški kulturni delavci zdaj vokviriti, urediti, osmisliti za vse tiste, ki jim Finžgarjevo umetniško izročilo, bodi takšno ali drugačno, pomeni nekaj organskega, živečega. Nekaj, kar je moralo imeti svoj realni začetek, svoje izhodišče, svoj dom. Toda vrnimo se še enkrat od dejstev kulturne akcije Odbora za odkup in ureditev Finžgarjeve rojstne hiše, delujočega v okviru jeseniške občine ZKPO, v izbo, kjer nam Knafljeva še zmeraj pripoveduje.
Pa sem ga vprašala, pravi, če mu smem kaj postreči, pa je rekel, da bi - čašo mleka. Pa je rekel, ko sem jo postavila predenj: O, zdaj bom pa spet jedel ob naši mizi.
Nato ji je razložil, in zdaj ona nam, kako to, da je v hiši po tolikem času zares ostala miza Finžgarjeve družine. Vidiš, je rekel, zato, ker je bil običaj, da mora gospodar, ko hišo proda, pustiti v njej bogov kot, pa mizo in stol. Tako se je ohranila, domača miza do današnjih dni. Pisatelj sam pa je še za živa napisal o svoji domačiji nekaj podatkov, skoraj z istimi besedami kot v »Letih mojega popotovanja«. Natipkana pola z njegovim podpisom je, rumena, obledela in zdelana, v okviru pod steklom. Da je to izročilo, okrog katerega bo zrasel spominski muzej, takšno, razlaga Knafljeva, je krivo to, da si ga ljudje izposojajo. Posebno učitelji, da ga pokažejo otrokom. Menda je potovalo že tudi na Koroško in kdo ve, kam še vse. Pa so ga doslej vsi vestno in s skrbjo vrnili. Zapis je nastal poleti 1952. Četrtega avgusta 1957 pa je bil pisatelj zadnjič doma. V spominski knjigi stoji zapisano z njegovo pisavo: Pogledal sem svojo rojstno hišo iz leta 1876. Franc Saleški Finžgar.
Sklep in uresničevanje
Kdor hoče dobiti podatke o tem, kako poteka akcija za odkup Finžgarjeve rojstne hiše, stori najbolje, če obišče Janeza Svoljšaka, ravnatelja Osnovne šole »Tone Čufar« na Jesenicah, predsednika odbora, ki se je izoblikoval v ta namen.
Vsa stvar teče že kake štiri leta, je povedal ravnatelj. Kranjski zavod za spomeniško varstvo je najprej pripravljal načrte za novo hišo sedanjemu lastniku Knaflju. Lani pa je stvar postala kritična v trenutku, ko je bilo na občini ugotovljeno, da 15 milijonov za postavitev take hiše ni in da bodo Knafljevi dobili dovoljenje za preureditev svojega starega doma, ki je hkrati slovenski kulturni spomenik. Tedaj so na seji sveta šole »Toneta Čufarja« sprejeli resolucijo, okrog katere se je izoblikoval odbor za nakup in ureditev Finžgarjeve rojstne hiše.
Ustanovili so sklad in pozvali slovensko kulturno javnost na pomoč. Pri tej se je posebno izkazala Mladinska knjiga, ki je zastonj natisnila 7000 letakov in sto tisoč odkupnih blokov po sto starih dinarjev. S prodajo le teh pa s prispevki zasebnikov, šol, organizacij in ustanov so doslej zbrali kakih pet milijonov. Štiri milijone so konec preteklega leta Knaflju že nakazali ob sklenitvi pogodbe, ki se glasi tako, da se bo do srede prihodnjega leta iz hišice izselil. S to pogodbo, ki je akcijo zopet pognala v tek, bo pridobil sklad še pol milijona dinarjev iz republiškega sklada za pospeševanje kulturnih dejavnosti. Za izplačilo lastniku manjka še milijon, za ureditev hišice v muzej pa še kakih šest milijonov. Ko bi prodali samo vse odkupne bloke, bi bilo denarja po sedanjih računih dovolj, pripominja ravnatelj Svoljšak. V njegovem arhivu je že obsežen seznam doslejšnjih darovalcev. In vrsta njihovih pripomb, ki so še zgovornejše od številk. Naj nam Ferdo Primec ne zameri, da sklepamo naš sestavek z njegovo:
»Pozdravljam idejo o odkupu Finžgarjeve rojstne hiše ter nakazujem skromni prispevek upokojenca na gornji namen za ohranitev spomina ustvarjalca naše umetniške besede.«
JOŽE SNOJ
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Refleksija in publicistika
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1968-01-9501-9600_9591-9592