Bilanca lanskega leta in filmi 1968
D. Hribar, Celjski tednik, 25. 1. 1968
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Bilanca lanskega leta in filmi 1968
Celjsko kinopodjetje je zabeležilo lani 676.624 obiskovalcev ali 44.000 več kot leto poprej. Porast je izjemen na vsem slovenskem prostoru, saj število obiskovalcev povsod drugod pada, pripisujejo pa ga tretji kinodvorani, ki so jo odprli v Domu. Zanesljivih statističnih podatkov o tem, kolikokrat je bil povprečno letno kak občan v kinu, sicer ni, menijo pa, da je ta številka vrhu jugoslovanske oziroma slovenske lestvice. Če bi vzeli za osnovo celjsko občino, ki šteje kakih 50 tisoč prebivalcev, bi bilo to povprečje več ko 13, kolikor bi se omejili na mestno območje, pa skoraj še enkrat toliko. Toda vse to so samo ugibanja, ki nam kvečjemu povedo, da je film v vrsti tako imenovanih kulturnih dobrin še vedno daleč v ospredju. V Celju je bilo lani 2928 predstav!
Kakor leta nazaj ohranjamo kinopodjetju še vnaprej status nekakšne komunalno kulturne ustanove; po dajatvah je predvsem prva, po funkciji pa druga. To dejstvo ni nepomembno, kajti v njem oba elementa izključujeta drug drugega. Kakor meni direktor podjetja Damijan Brvar so najhujši problem nekoliko pretirane dajatve, zlasti 20 odstotkov (od 4-5 milijonov S din letno!) za domači film pa prispevek za uporabo mestnega zemljišča v višini 4,5 milijonov starih dinarjev, ki za kulturne ustanove sicer naj ne bi veljal in morda tudi ne za kinopodjetje, kolikor bi mu po tej plati torej priznali tak status. Prav tako je razmeroma visoka tudi najemnina za filme: Vesni je treba odšteti 30 odstotkov od brutto inkasa, medtem ko je za odstotek cenejša Zeta, ki nima nič slabšega filmskega izbora. Zanimivo je morda le, še to, da imamo danes v državi že 20 distribucijskih podjetij, ki se najbrž množijo v skladu s filmsko produkcijo v svetu!
Med večje probleme bi mogli naposled šteti podnaslavljanje v slovenščini oziroma (ne)spoštovanje slovenske narodnosti. Tako je bilo lani v Unionu od 100 filmov slovensko podnaslovljenih le 81, v Metropolu od 107 filmov le 95 v Domu (vključno z letnim kinom) od 139 le 112! Distributerji so se izgovarjali in našli utemeljitve v slabi tehniki projiciranja podnapisov na platno. Imeli so namreč težave, ki bi jih naj kinopodjetja in gledalci vendar razumeli, zato so zdaj Kinema kupile ustrezno aparaturo, ki bo te nevšečnosti odpravila (mimogrede ne bi bilo tudi napak, ko bi mogli priti recimo do aparature, ki bi v mnogih primerih poskrbela za pravilno slovenščino!). Pri tem velja dodati, da zagrebško kinematografsko podjetje doslej še ni oskrbelo niti enega filma s slovenskimi podnaslovi!
Seveda pa to še ni vse, zemljišča v višini 4,5 milijonov starih dinarjev, ki za kulturne ustanove sicer naj ne bi veljal in morda tudi ne za kinopodjetje, kolikor bi mu po tej plati torej priznali tak status. Prav tako je razmeroma visoka tudi najemnina za filme: Vesni je treba odšteti 30 odstotkov od brutto inkasa, medtem ko je za odstotek cenejša Zeta, ki nima nič slabšega filmskega izbora. Zanimivo je morda le, še to, da imamo danes v državi že 20 distribucijskih podjetij, ki se najbrž množijo v skladu s filmsko produkcijo v svetu!
V takšnem položaju kinopodjetje seveda ne more računati s kakršnokoli razširitvijo svoje dejavnosti, kaj šele, da bi mislilo na kakšno novo dvorano. Pač pa je pred časom z Dobrne prišla pobuda, da bi celjskemu podjetju priključili tamkajšnji kinematograf, toda takšna integracija ni mogoča zaradi nekajmilijonskega deficita, ki ga imeli lani na Dobrni in bi ga moralo razširjeno podjetje verjetno sanirati. V celski občini so na primer nerentabilnim kinematografom črtali prometni davek; če bi bila pripravljena popustiti tudi celjska občina, bi po mnenju Damijana Brvarja celjsko podjetje prevzelo rizik, kajti treba je vedeti, da so ukrepi v zdravstvenem zavarovanju močno zdesetkali dobrnsko populacijo in domačinov ni toliko, da bi bila kinodvorana lahko polna. Kinopodjetje se je v tem obrnilo na občinski svet za kulturo z željo, da bi o teh in drugih problemih razpravljal, kolikor meni, da je to potrebno.
Kaj si potemtakem obetamo letos?
Filmski repertoar v celoti sicer še ni znan oziroma še ni dokončan, kolikor pa je mogoče presojati po zvrsteh, je verjetno med njimi ustrezno ravnotežje, prilagojeno strukturi gledalcev. Med drugim bomo videli 63 filmskih dram in 30 komedij, 10 glasbenih, 13 vojnih in 10 drugih zgodovinskih filmov, dalje 5 otroških, 5 pionirskih in 8 mladinskih v okviru filmskega gledališča, 35 kriminalk, 38 vesternov in 40 pustolovskih filmov. Posebej velja opozoriti na Vojno in mir I. in II. del (sovjetski), Redovnico (francoski), Mandragolo (italijanski), Othela (angleški), My Fair Lady (ameriški), Zlomljena krila (angleški), Fantastično potovanje (ameriški), Gori Pariz? (ameriški) itd.
D. HRIBAR
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV
- Osebe
- Darja Hribar
- Producenti
- SLG Celje
- Uprizoritve
- MANDRAGOLA, Battelino Baranovič, 1968
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1968-01-9601-9700_9668