Perspekt ve slovenskih orkestrov
Vlado Golob, Večer, 25. 1. 1968
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
PERSPEKT VE SLOVENSKIH ORKESTROV
Ostra javna razprava o obstoju slovenske filharmonije pravzaprav ni prišla nepričakovano, ker so bili več ali manj vneti pogovori o smotrni ureditvi glasbenega življenja na Slovenskem živi v sklenjenih krogih že nekaj let. Žal pa so bili neučinkoviti. Veliki večini tistih, ki jim je pri srcu celotna slovenska glasbena kultura, je že dalj časa zlasti v razmerah gospodarske in družbene reforme jasno, da se bo za nekaj treba dogovoriti in odločiti.
Za boljše razumevanje nekaj skopih podatkov iz razvoja. Med obema vojnama, od ustanovitve ljubljanske radijske postaje, sta delovala v Ljubljani dva orkestra: veliki operni in mali radijski orkester. Združena v ljubljanski filharmoniji, sta skrbela za simfonične koncerte v Ljubljani. V Mariboru pa je v tem času obstajal vojaški orkester, katerega člani so sodelovali v operi, občasno pa je ta orkester dajal tudi javne koncerte. Po osvoboditvi se je v Ljubljani okrepil radijski orkester, ki je skrbel za radijske oddaje in tudi za javne simfonične koncerte. V Mariboru se je okrepil samostojni operni orkester, ki je v okviru mariborske filharmonije do pred nekaj leti pripravljal tudi simfonične koncerte.
V Ljubljani se je radijska postaja kmalu odrekla simfoničnemu orkestru, ki je v celoti prešel v novo ustanovljeno slovensko filharmonijo in je potem skrbela za simfonično življenje v Ljubljani. Potrebe radijskega programa, ki je izredno velik konsument glasbe, so narekovale čez nekaj časa postopno rast novega radijskega orkestra. Najprej se je ukvarjal predvsem z izvajanjem lažjega žanra, ko pa je kadrovsko izpopolnil in okrepil, je nujno segal po vedno zahtevnejši literaturi, in tako smo dobili simfonični orkester RTV Ljubljana. Takšen orkester mora, če hoče biti kvaliteten (in to je pogoj obstoja!), javno nastopati. Samo snemanje za to ne zadošča. Prav iz te nujnosti javnega koncertiranja pa se vsa ta leta ni mogel številčno izpopolniti in še manj kakovostno dvigniti tretji poklicni orkestralni korpus v Ljubljani — operni orkester. Navzlic velikemu prizadevanju! Poleg tega pa obstaja v Ljubljani še četrto umetniško telo, ki ima sicer povsem svoje naloge, pa ga je le treba upoštevati pri kompleksnem obravnavanju orkestralno-simfonične dejavnosti, to je godba Ljudske milice.
Predlog RTV Ljubljana o združitvi orkestrov RTV in slovenske filharmonije, o katerem smo brali v zadnjem času, prinaša na videz vsaj delno rešitev iz tega položaja in je enostranski; njegova najslabša stran je v tem, da ne nakazuje celotne rešitve. To vprašanje namreč ni samo skrb prizadetih zavodov ali samo ljubljanskih občin, temveč tudi vse slovenske javnosti, ki ji je pri srcu naša glasbena kultura in ki je zanjo odgovorna.
Predlog, ki ga je dala RTV Ljubljana, predvideva pravzaprav likvidacijo slovenske filharmonije. To ni samo nepopularno, ampak tudi nesmotrno; po tem predlogu bi se lahko ljubljanski operni orkester sicer številčno izpopolnil, kakovostno pa ne bi dosegel zaželenega, ker mora takšen umetniški korpus tudi samostojno koncertirati. In še: predlog RTV niti ne nakazuje rešitve glasbenega življenja v Mariboru. Za to pa je RTV zainteresirana, ker predstavlja Maribor zanjo pomembno območje za črpanje programskih prispevkov. Tudi finančno ne predstavlja ta predlog bistvenega prihranka, ki bi moral biti ob takšni radikalni spremembi tehten in tako vsaj po tej plati utemeljen.
Finančni položaj je v kratkem takšen: slovensko filharmonijo in ljubljansko SNG, torej tudi operni orkester, vzdržujeta s polovičnim deležem republika in ljubljanske občine. Godba Ljudske milice je povsem na republiškem proračunu, orkester RTV Ljubljana se vzdržuje iz sredstev, zbranih v SR Sloveniji v okviru naročnin, mariborski orkester pa je izključno na skrbi občinske skupščine. In ta mora sama skrbeti za vso kulturno dejavnost v Mariboru, ki pa ne služi samo mestu.
Položaj je torej res zapleten: po eni strani imamo najbrž preveč simfonične dejavnosti, po drugi strani ne more redno delovati ljubljanski operni orkester brez zunanje pomoči, in po tretji grozi Mariboru, da bo v glasbenem življenju padel na raven pred prvo svetovno vojno.
Rešitev vprašanja orkestralnega življenja, ki gotovo predstavlja hrbtenico glasbenega življenja, bo treba iskati drugje. Orkester RTV Ljubljana ima svojo jasno nalogo: predvsem gre za snemanje za potrebe programa; za razvijanje kakovosti svojega dela pa mora dajati tudi redne simfonične koncerte v Ljubljani z eventualnimi ponovitvami v drugih mestih. Po možnosti naj pripravlja tudi gostovanja v drugih republikah in v tujini. Orkester ljubljanske opere, ki nima perspektiv, naj bi ukinili, njegovo nalogo pa bi pogodbeno prevzel orkester Slovenske filharmonije, ki mora biti dovolj velik.
Ta orkester lahko izvaja tudi določeno število simfoničnih koncertov v Ljubljani. To je preizkušen sistem, ki je v veljavi v številnih velikih mestih v Evropi in bi ob dobri organizaciji ustrezal tudi našim razmeram, zlasti, če bi načrtno uvajali nove oblike v približevanju današnjemu človeku, zlasti mladini. Tako bi bila v Ljubljani dve kompletna in samostojna simfonična orkestra, ki bi imela dovolj dela, osebni dohodki njunih članov pa bi morali ustrezati v primerjavi z drugimi delavci v gospodarstvu in v javnih službah. Tako najboljši člani obeh orkestrov ne bi čezmerno odhajali v tujino, ker v tem primeru ni računati na njuno kakovostno rast. Ta omejitev na dva orkestra v Ljubljani (poleg godbe Ljudske milice) pa je nujna tudi zaradi kadrovskih potreb mariborskega orkestra. Le-ta bi se namreč moral postopoma kadrovsko in kakovostno okrepiti, vključen bi moral biti v mariborsko filharmonijo in bi tako kot slovenska filharmonija v Ljubljani opravljal pogodbeno naloge za mariborsko opero poleg javnih koncertov in snemanja za RTV Ljubljana; s tem bi si okrepil tudi finančno osnovo.
Financiranje je danes na področju kulture v naši državi zanesljivo osnovni problem, ki ga bo treba nujno rešiti. vendar trdnih rešitev najbrž ne bo še kmalu in se bomo morali lotiti vprašanja orkestrov v Sloveniji prej, torej še v sedanjih okoliščinah, ko je skrb za sredstva naložena proračunu po republiškem in občinskih skladih za kulturo. Celotnega bremena za vse tri simfonične orkestre v Sloveniji ne bodo mogli nositi samo občinski skladi. Orkester RTV Ljubljana vzdržujejo že tako iz sredstev, zbranih v SR Sloveniji, orkestra obeh filharmonij, v Ljubljani in v Mariboru, pa bi moral po ustreznem ključu sofinancirati republiški sklad. Če to preprečujejo zakonski predpisi, je treba le-te spremeniti.
Enako načelo sofinanciranja republiškega sklada mora veljati za obe operni hiši v Sloveniji, ki pa bi morali svoje delovanje tesneje, morda tudi organizacijsko povezati. To bi bilo v prid kakovosti, ekonomičnosti in intenzifikaciji.
Slednje velja za celotno ureditev glasbenega življenja v Sloveniji, kakršnega predstavljajo zgornje smernice; le-te pa bo treba natančneje obdelati.
Vlado Golob
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Refleksija in publicistika
- Osebe
- Vlado Golob
- Producenti
- SNG Opera in balet Ljubljana
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1968-01-9601-9700_9673