Kako bomo rešili kulturo
Pavliha, Pavliha, 31. 1. 1968
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Kako bomo
rešili kulturo
Javnost je v skrbeh; kultura komaj še diha. Ni denarja. Za druge stvari pa ga baje še preveč. To seveda trdi malomeščanska javnost, ki vse stvari sploh pretirava. Kultura da je ogrožena. In z njo narodov obstoj. Pozabljajo pa, da je narod lepo obstajal tisoč in nekaj sto let brez posebnega denarja za kulturo. Stvarem ne znajo pogledati bolj poglobljeno in načelno do korenin. Malomeščani namreč.
Predvsem jim moramo že enkrat vtepsti v glavo, da pri nas nagrajujemo po težini dela, po učinku in družbeni koristnosti. Vzdržati osem ur pri stroju npr. je težko, a govoriti osem ur je veliko težje. Zato je popolnoma upravičeno, da govornike lepo nagrajujemo. Tudi tiste, ki bolj malo ali ničesar ne povedo.
Malomeščani pa kar naprej primerjajo plače in ugotavljajo, da dobi pri nas marsikatera snažilka več kot operni dirigent. Nočejo pa priznati, da snažilka vihti metlo osem ur, dirigent pa taktirko le nekaj ur na dan. Glede težavnosti dela je stvar popolnoma jasna? In koristnost? V slabo počiščene prostore pridejo bolezni, brez dirigenta pa prav lahko igrajo električarji in jazzovci.
Prodajalke premoga zaslužijo več kot naši atomski fiziki. Po čigavi krivdi? Naj pohitijo z atomskimi elektrarnami in konkurirajo kurjavo-prodaji, med tem časom pa naj se nauče prodajati kurjavo in bodo tudi oni prišli na svoj račun!
Uslužbenci nekega pokopališča prejemajo trikrat več kot dramski prvak. Vendar kar primerjajte koristnost enih in drugih: grobar lahko zelo srečno preživi svoj vek in sploh ne pokuka v gledališče, vsak igralec pa prej ali slej brezpogojno pride grobarju v roke!
Nabavljač inozemskega tekstila po mojem upravičeno prejema desetkrat več kot univerzitetni učitelj, saj se pri uvozu ne sme zmotiti, da ne bi naše dame oblekle staromodnih vzorcev, kar bi lahko imelo tudi politične posledice, recimo na kakšnem važnem sprejemu.
Kulturniki naj rajši iščejo notranje rezerve, kot so to naredili gospodarstveniki, ki so uspešno znižali produkcijo za pet odstotkov in hkrati zvišali prejemke za 20 odstotkov.
Dragi gledališčniki, ali hočete kak dober nasvet? Gledališčne mizarske delavnice naj serijsko izdelujejo stole v stilu kraljevskih prestolov! To jim bo šlo lahko od rok, odjemalcev pa ne bo zmanjkalo. Lahko daste tudi garancijo (ki je pri nas tako in tako figo vredna). Lahko bi odpustili polovico orkestra, druga pa bi toliko močneje pihala in pritiskala. Orkestralni part bi lahko nadomestili z magnetofonom, dirigent pa naj bi le še naprej mahal s palico, da zasluži plačo! V dramskih tekstih bi lahko črtali manj pomembne vloge in prizore, v podaljšanih odmorih pa bi ponudili gostom čevapčiče in dobro kapljico. Obiskovalce bi zadržali do zgodnjega jutra in bi odlično zaslužili!
Mladino bi pritegnili v gledališča, če bi pustili zatemnjeno dvorano tudi v odmorih. Stare opere bi posvežili z modernejšimi napevi v stilu »Zašto mi uvek dolaziš po kiši« in podobno. Publiko iz najvišjih krogov bi pritegnili z novim abonmajem V (»Vodilni«), za katere bi pisatelji pripravili posebne drame, v katerih vodilni nočejo sprejeti izrednih nagrad ali »posojil za vikend hišice, ki jim jih vsiljujejo delavski sveti. Takih dramatičnih tem bi lahko našli še mnogo!
Torej, dragi kulturniki, kar stopite na konkretni teren!
Pavliha 31.1.
KRAS
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Refleksija in publicistika
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1968-01-9601-9700_9713