Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Po prvem nastopu Studia z Rusim mostom

S. V., Primorski dnevnik, 15. 2. 1968

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Po prvem nastopu Studia z Rusim mostom Nagibov, ki so pripeljali do ustanovitve STUDIA Slovenskega gledališča v Trstu, je kajpada več. Z ene strani želja in namen, da bi Studio v sklopu SG nadomestil tisto vrzel v samem osrčju repertoarne politike SG, ki ima razumljivo svoje povsem lokalne zahteve, z druge strani pa, da bi Studio vzgajal nov gledališki kader, vendar ne akademski, ampak in predvsem z živo prakso na samih gledaliških deskah. Pred dnevi smo prisostvovali krstu Studia in za sedaj bi bilo morda prezgodaj pisati o njegovem pravem poslanstvu, ki pa se bo prav gotovo izkristaliziralo na naslednjih produkcijah, mogoče čez eno, dve leti. Tedaj nam bo njegov namen popolnoma jasen, čeprav je Studio s svojo predstavo stopil v življenje z že začrtanim programom. Eno pa je vsekakor jasno: če bo Studio nadaljeval in vztrajal, bo nedvomno opravljal pomembno in nujno potrebno kulturno vlogo, saj je pri nas taka praksa (glej Mali oder SG!) le premalo znana in cenjena. Vesti in podatki o podobnih skupinah v drugih naprednejših državah, vsaj kar se tiče gledališča (Češkoslovaška, Francija, ZDA), pa nas silijo k temu, da trdno verujemo v take nedvomno zelo pozitivne in koristne gledališke napore. Le-ti namreč predstavljajo vitalnost nekega gledališkega kolektiva, saj so trdno povezani z zahtevami našega časa in sploh s sodobnim gledališkim snovanjem. O tem, da je bila izbira za recital iz literature tržaških ustvarjalcev za prvo predstavo zelo posrečena, smo že pisali. Nedvomno pa je, da je bil poskus recitala malce tvegan, zlasti v poeziji, kajti naravno je, da je avtorje pesniški navdih zavedel v lirična izpovedovanja, ali pa v miljejska slikanja in je bil zato režiser prisiljen, da zaradi dramatičnosti in sploh celotnega stila lastnega režijskega koncepta okrni avtorjev poetični izliv. Tako je recimo Kravosova poezija Vihar v tej izvedbi izgubila marsikaj, medtem ko je uglasben Benedetičev Kontrapunkt pridobil v taki song-izvedbi mnogo več, kot če bi ga brali na papirju. A ostanimo pri poeziji. Pesnike Miroslava Košuto, Ireno Žerjal Pučnik, Bruno Pertot, Igorja Tuto, Filipa Fischerja in Marijo Mijot ter že omenjena Kravosa in Benedetiča so predstavili gojenci Studia Drago Gašperlin, Pavle Morelj, Livio Bogatec, Alenka Kravos, Nora Janković, Stojan Colja, Ivan Verč in Milica Kravos. Neizpodbitno je, da vsako umetniško izvajanje ali bolje pripovedovanje poezije zahteva zrelo umetniško osebnost. Le-ta naj bi se prikopala do najglobljih avtorjevih misli in jih na preprost način a v smiselni zvezi podala. To se seveda ne da doseči kar tako. Nekaterim se je seveda poznalo, da so imeli kdaj resno opraviti z gledališčem (obiskovali so igralsko solo) in sploh z umetniškim pripovedovanjem, kot se temu pravi, in je bila zato njihova beseda mehkejša in izražanje bolj zrelo. Drago Gašperlin, Pavle Morelj in Livio Bogatec so recitirali tri pesmi Miroslava Košute. Tu bi omenil predvsem Draga Gašperlina, ki je močno napredoval od takrat, ko je pred leti igral v skupini »Oder mladih«. Žerjalovi pesmi sta podali Alenka Kravos in Nora Jankovič. Vihar Marka Kravosa in Kontrapunkt Filiberta Benedetiča je podal ves ansambel. Stojan Colja je bolje podal Tutovo Veselje kot pesem Brune Pertot Kdo. Ivan Verč pa je predstavil Filipa Fischerja s pesmima Ahasfer in Zapuščena. Livio Bogatec in Milica Kravos pa sta z ljubkostjo in prešernostjo podala tri narečne pesmi Marije Mijot, ki so ob posrečenem glasbenem vložku posebno ugajale. Prozo sta zastopala Boris Pahor in Alojz Rebula. Prvega so gojenci predstavili z »izsekom iz drame« Spopad s pomladjo, drugega pa z »dramsko sliko po noveli« Deček od Mississippija. Obe besedili je priredil odnosno dramatiziral Jože Babič. Pahorjev »izsek iz drame« so podali Ivan Verč, Alenka Kravos in Drago Gašperlin. Zlasti je ugajala Alenka Kravos kot Ariette, »lik drobne Francozinje, izrisan s filigransko srebrnino«. Ivan Verč in Drago Gašperlin sta vestno izpeljala svoji vlogi, čeprav je bil Gašperlin ponekod pretrd, Verč pa preveč dramatično zanosen. Dober je bil prizor z deportiranci. Babič je v svoji dramatizaciji obdržal Pahorjev slog, ki je seveda literaren. Podkrepil pa ga je s scensko razgibanostjo, ki je dajala prizoru neko svojo zaključeno gledališko podobo. Nedvomno je, da je dramatiziran Deček od Mississippija Alojza Rebule izgubil nekaj na svoji literarni vrednosti. V tej priredbi je manjkala predvsem močna Rebulova dramatičnost in avtorjeva prisotnost, ki pa je bila v tej izvedbi delno rešena s posrečenimi svetlobnimi efekti, dinamičnim režijskim konceptom, pa še s pojavom »moža s črnimi naočniki«, ki ga je izvrstno podal Drago Gašperlin. Nora Janković je ustvarila dozorel in psihološko poglobljen lik kraškega zapeljanega dekleta, pa tudi Stojan Colja in Livio Bogatec sta se z zrelostjo lotila obeh, nedvomno nelahkih vlog in ju dobro izpeljala. Nastopili so še Milica Kravos, Pavle Morelj, Alenka Kravos in Marija Oficija. Enodejanka Josipa Tavčarja »Dreta se je utrgala« je bila napisana za radio. Jasno je, da na odru ni mogla popolnoma zaživeti, ker je oprta predvsem na sicer zelo zanimiv služni dialog. Da je dinamično zaživela, je treba predvsem pripisati Mariji Oficiji, ki je ustvarila zrel ženski lik. Morelj je bil igralsko sicer v meri vloge dovolj sproščen in psihološko prizadet, vendar pa je bil ponekod v izražanju nestvaren in tog. Nastopala sta še Livio Bogatec in Drago Gašperlin. Poleg Tavčarjeve enodejanke je bila groteska Sergeja Verča »Skodelica kave: 600 lir«, edina napisana za oder. Zaradi svoje specifično gledališke dinamičnosti je prijetno vplivala na občinstvo. V njej je Verč nakazal skrajni človeški egoizem. Vezalno nit, postavljeno v učinkovit odrski okvir, je Babič speljal v komično ironiziranje, medtem ko je ponekod na račun poslednje trpela dramatičnost tega monologa človekovega egoističnega Jaza. Delo je z veliko prizadevnostjo, resnostjo in s čutom za smisel in mero podal Ivan Verč. V vlogah žalujočih so nastopili vsi gojenci Studia. Posamezna dela odnosno njih avtorje je najavil Samo Sancin. Režiser Jože Babič se je z vso vnemo in ljubeznijo lotil uprizoritve. S pravilno komponirano scensko osnovo je izrazil osnovno stilno hotenje uprizoritve. To se mu je zlasti posrečilo tam, kjer se je zaradi negledališkega teksta zatekel k raznim odrskim možnostim. Prijetno glasbeno opremo je izvajal komponist Aleksander Vodopivec, tehnični sodelavec je bil Demetrij Cej, pri luči pa je sodeloval Franko Fabec. Za zaključek še to: Obrobne opombe, ki smo jih na tem mestu napisali o prvi predstavi Studia, so v primeri z rojstvom Studia skoraj nepomembne. Pomembno pa je to, da danes imamo Studio, od katerega si v bodoče čim več pričakujemo. O težavah, ki se bodo še pojavile, že vemo. Pač pa bi radi poudarili nekaj drugega. Namreč to, da je danes prisotnost Studia velika vrednota, ki jo moramo ohraniti in seveda čimbolj izpopolniti. Temu malemu novemu gledališkemu kolektivu pa moramo s svojo prisotnostjo na njegovih predstavah pomagati prav vsi. Edino tako bo Studio zaživel v vsej svoji meri in našel stik z občinstvom. S. V.

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.