Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Umetniška beseda igralke in pesnice Mile Kačičeve

Andrej Trupej, Mladina, 19. 2. 1968

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
UMETNIŠKA BESEDA IGRALKE IN PESNICE MILE KAČIČEVE Mala Drama si je zadala širok cilj in z večerom priznane gledališke umetnice je temu svojemu načrtu dodala nov ključni del. Večer umetniške besede naše priznane gledališke oblikovalke Mile Kačičeve ni bil zgolj namen predstaviti občinstvu igralko, temveč literarno oblikovalko — pesnico. Tako smo imeli priliko srečati se z avtorjem in interpretom hkrati. Svoj večer je izbrala iz dveh pesniških zbirk Neodposlana pisma (objavljena 1951) in Letni časi (objavljena 1961). Mimogrede povedano obe zbirki sta že davno razprodani. Na pobudo direkcije Ljubljanske Drame je avtorica izbrala del svojih pesmi pod skupnim naslovom Lok in se tako predstavila kot pesnica in gledališka oblikovalka. Pesniški izbor Mile Kačičeve je svet notranjega čustvovanja, globoke človeške emotivnosti, ki se odraža v ljubezenski liriki, izpovedani na čist, iskren in neposreden način. Mila Kačičeva ne išče nekih novih pesniških metafor in figur, ostaja pač zvesta srcu in notranjemu vzgibu. Zato so tudi njene pesmi spontane, porojevajo se sredi čustvenih depresij, globoko v srcu človeka. Prav ta jasnost in iskrenost izpovedi je bila morda vzrok, da kritika Mili Kačičevi ni bila vedno naklonjena. Njena poezija je bila za marsikoga preveč osebna, njena lastna. Kljub temu nam je v svojem večeru dovolj izpovedala svoje hotenje: To je zgodba o katerikoli ljubezni — začetku, njeni rasti in počasnemu umiranju, ki počasi tone v popolno resignacijo. Srečanje z njo pomeni srečanje s samim seboj, s tistimi drobnimi utrinki, ki včasih neopazno zdrse mimo nas in zapustijo grenke sledove spoznanj. Tako smo z obema knjižnima zbirkama in sedaj z izborom Lok dobili nekakšno sliko velike igralke, ki jo marsikdo omenja kot ključni temelj slovenskega komedijanstva, obenem pa smo za njeno gledališko masko spoznali človeka s tankim posluhom za življenje, za njegove tegobe in radosti. Mila Kačičeva ni pesnica vrhunskih poletov in demenzij, niti nekakšnih novih iskanj, je pa pesnica srca. Pesem je njena bolečina in tolažba; kadar jo gledamo na odru, se ji nasmejemo in ji ploskamo, le malokdaj pa za njeno masko začutimo bolečino in nemir, ki nam ga je tokrat, v svojem večeru izpovedala na pristen in neposreden način. V Loku so poleg avtorice nastopili še: Polde Bibič, ki je recitiral njene meditativne pesmi, harfistka Pavla Uršič. Glavakova, katere glas morda ni bil v celoti prikrojen dokaj intimni interpretaciji. Na klavirju jo je spremljala Zdenka Lukčeva. Večer poezije Mile Kačičeve je pogumen in prijeten poskus v repertoarnem načrtu Male drame. Andrej Trupej

Ta članek še ni bil pregledan.

Uprizoritve
LOK, 1968
Oznaka arhivskega gradiva
1968-02-9801-9900_9890
Javi napako na oder@slogi.si.