Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Pet dejanj tragedije

Stanka Godnič, Delo, 20. 2. 1968

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Film „Pet dejanj tragedije“ Retrospektiva Vatroslava Mimice v filmskem gledališču Drugi sobotni večer risanih filmov je bil v ljubljanskem filmskem gledališču posvečen opusu enega najbolj samosvojih, vsebinsko in likovno zelo individualno opredeljenih avtorjev, pravzaprav ustanoviteljev in utemeljiteljev zagrebške šole: pet risank je v lastnem izboru predstavil režiser Vatroslav Mimica. Ko je Vitko Musek predstavljal uglednega gosta gledalcem, je obujal dvanajst let stare spomine na Cannes, kjer se je prav ob vtisu, ki so ga na kritično mednarodno publiko strokovnjakov naredili filmi Mimice in Vukotića, uveljavil nov naziv »zagrebška šola«. Z njim vred pa tudi prizadevanja njenih avtorjev. Kako samoniklo in ustvarjalno sveže se je ta šola vrasla v sodobni svet filmske risanke, so zgovorno dokazali tudi sobotni filmi. Avtor sam jih je označil za »pet dejanj tragedije o sodobnem človeku in njegovi odtujitvi, o človeku, ki postaja v današnjem nadvladju tehnokracije stvar in izgublja dušo«. Industrijski proces filmskega oblikovanja omogoča po Mimičevih besedah včasih tudi ta čudež, da se posameznik prebije skozi tehnokratski proces in ustvari umetnino. Zagrebška šola pa je imela v teh splošnih okoliščinah še posebno srečo, da so njeni avtorji stopili na »neosvojeno zemljo«, kjer so imeli polno svobodo ustvarjanja. no namembnost risanke kot otroku namenjenega žanra in otroka gledalca dobesedno izključil. Domišljijski polet je pri njem zamenjala stroga tematska in likovna racionalnost, intelekt dosledno vlada nad poezijo in redko posejani prebliski veselja se hote nočejo znebiti mračne teže. Izredno skladno se s tem razpoloženjem ujema likovni izraz, ki teži k abstrakciji in ki je v krogu zagrebških avtorjev nemara najbolj dosledno razbil stara animacijska pravila v korist resnično učinkovitega ekspresivnega filmskega podajanja in občutenja. V leči teh značilnosti so kot skladna celota izzveneli Mimičevi filmi »Happy End«, »Samec«, »Pri fotografu«, »Inšpektor se je vrnil domov« in »Mala kronika«. Ta »neosvojena zemlja« je dala Vatroslavu Mimici možnost, da razvije filmsko risanko od nedolžne otroške zabave ali igrive satire za odraslega gledalca v majhen, zgoščen filozofski traktat. Do skrajnosti je presukal prvot- Prav ob tej, od klasičnega pojmovanja filmske risanke kot lahkotne in kar najbolj popularne zvrsti tako zelo odmaknjene in otežkočene komunikativnosti, bi predlagali tole: Večeri v filmskem gledališču so zamišljeni tako, da je avtor pripravljen odgovarjati na vprašanja gledalcev pred predvajanjem svojih filmov. Do vprašanj navadno ne pride. Prav gotovo bi se razvil pogovor, plodno izmenjavo mnenj, če bi ga preložili na konec predstave. STANKA GODNIČ

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1968-02-9801-9900_9894
Javi napako na oder@slogi.si.