Pesem še terja svoje
Jože Snoj, Delo, 24. 2. 1968
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Pesem
še terja svoje
Zapis ob praznovanju dveh obletnic v Braniku
Zgodovinarji pravijo, da velja 24. februar 1867 kot ustanovni dan rihemberške čitalnice. In pripominjajo, da so primorski narodnjaki čitalnico v Rihemberku slovesno odprli šele 10. novembra 1867. Rihemberk, sedanji Branik, pa ima še več datumov, ki pomenijo mejnike v njegovi preteklosti. Pravkar smo omenili dan in mesec tistega leta, v katerem se je z ustanovitvijo čitalnice na kulturnoprosvetnem področju uradno konstituirala slovenska narodnostna zavest tega kraja. Zdaj pa se ustavimo pri datumu, ko je ta zavest po letih narodnostnih bojev in po letih fašističnega narodnostnega zatiranja po prvi svetovni vojni doživela svojo najhujšo preizkušnjo in prispevala svojo največjo žrtev: 15. februarja 1944 so Nemci in domobranci Rihemberk obkolili in požgali, prebivalstvo pa odgnali v koncentracijska taborišča. Za 15. februarja 1968 je bilo pred zadružnim domom v Braniku sklicano slovesno snidenje: prebivalstvo tega primorskega kraja in njegove okolice je v okviru svojega krajevnega praznika praznovalo dvoje obletnic: 100-letnico rihemberške čitalnice in 24-letnico požiga Rihemberka.
Najbrž jih je v dandanašnjem nezgodovinskem, v izboljševanje, pridobitništvo in izpopolnjevanje vsakdanjika usmerjenem času med nami veliko, ki teh dveh oziroma takih dveh obletnic nekako ne morejo več povezati z logiko zgodovinske nujnosti in usojenosti. Bržkone je vsakdo med nami za krajši ali daljši čas tak in potem, seveda, vsaj prvi hip ne more prav dojeti prizora, kakršen se je, na priliko, ponujal našim očem, ko smo se na praznični dan skozi gost in enakomerno pršeč dež pripeljali pred zadružni dom v Braniku.
Bilo je malo pred enajsto dopoldne in na dokaj velikem prostoru pred zgradbo, ki je po videzu in funkciji bržkone za las enaka svojim vrstnicam po Sloveniji, se je pod odprtimi dežniki gnetlo in prestopalo za čudo veliko ljudi. In ta množica je ubogljivo poslušala glas po zvočniku, ki je prosil, naj ljudje vendarle ostanejo pred stavbo in ne stopajo vanjo, ker se bo zdaj zdaj začelo slovesno odkrivanje spominske plošče na pročelju zadružnega doma s kratkim programom, kakor je to v navadi.
Med ljudmi je bilo veliko starejših in veliko mladine. Če so, predpostavljajmo, mlade pripeljali iz šole, pa je gotovo, da starejših ni nihče za roko vodil pred zadružni dom v tako neprijetnem deževnem dopoldnevu, kot je bil 15. februarja. Prišli so, očitno, gnani od iste zavesti, ki je pred sto leti privabila njihove prednike na prvo čitalniško slovesnost. In čeprav se je v tem razdobju toliko spremenilo v ljudeh in v kraju samem — prvič, 1916. leta, je bil evakuiran in razdejan, tako da so begunci ob vrnitvi po koncu prve svetovne vihre našli namesto svojih domov samo gole stene, drugič, izropan, požgan in neusmiljeno izpraznjen leta 1944 —, je v prazničnem vzdušju, v slovenskem čustvovanju, v preprosti družabnosti, v obrednosti besede in pesmi in celo v deklamatorični povzdignjenosti in zborovalni konvenciji gotovo ostalo nekaj enakega ali podobnega. Človek bi si drznil trditi, da celo nekaj staroslavno čitalniškega.
Čitalniškega besedičenja in ravnanja, prenesenega v slog in način sedanjega časa, je v nas še veliko. Toda to, kar je za nekatere osrednje slovenske pokrajine smešna in preživela dediščina, je za Primorsko nedvomno še zmeraj samo značilnost brez slabega prizvoka. Vrednota, ki je kulturnozgodovinsko in družbenopolitično še zmeraj upravičena in utemeljena. Poskušajmo to trditev na kratko razložiti.
Poglobimo se v zbornik, ličen in izčrpen, ki ga je izdala ob stoletnici rihemberške čitalnice oziroma ob stoletnici kulturnoprosvetnega delovanja v Braniku revija »Goriška srečanja« in izluščimo iz njegove vsebine osrednje kulturnozgodovinsko dejstvo: dejstvo namreč, da je ta del slovenskega ozemlja doživel prvo narodnostno kulturno kulminacijo prav v čitalniškem gibanju, v desetletju 1860 do 1870. Po navedbah Branka Marušiča, pisca uvodnega prispevka »Čitalniško gibanje na Primorskem in nastanek narodne čitalnice v Rihemberku«, je bila v tem razdobju čitalniška mreža prav tod najgostejša. Nepopolni podatki o slovenskih čitalnicah iz leta 1869 namreč povedo, da je bilo tedaj na Slovenskem v celoti 56 čitalnic, od teh pa na današnjem Primorskem kar 31. In medtem, ko so drugod na Slovenskem nastajale čitalnice zlasti v mestih, trgih in manjših upravnih središčih, so rasle na Primorskem večidel po vaseh. Dvajset in čez jih je bilo omenjenega leta takih, ki so se ponekod imenovale kar »kmečke«.
Ustavno življenje po letu 1860 je dovoljevalo razmahnitev idej revolucionarnega oseminštiridesetega leta in te so na narodnostno ogroženem obrobju tega dela Slovenije doživljale svojo čitalniško izpolnitev gosteje in dosledneje kot pod drugod. Geografski in socialni položaj jih je zato kljub kasnejši notranji strankarski diferenciaciji ohranjal pri prvotnih narodnobuditeljskih in prosvetiteljskih smotrih in jim ni dovoljeval, da bi se spreminjale v družabne ustanove veljavnejših slojev. Mnoge med njimi je po šestdesetih letih obstoja uničil šele fašizem v letih 1926-27.
Če primerjamo kulturni razvoj po prvi svetovni vojni nacionalno združenih slovenskih pokrajin s primorskim, potem smemo ugotoviti, da je le-tega italijanska okupacija skupaj s fašističnim nasiljem že tako poudarjeno narodnobuditeljsko dobesedno konservirala. In medtem ko je drugod pri nas razvoj sorazmerno hitro dvigal kulturno raven s stopnje na stopnjo, sta Primorski ostala v pomoč in človeško in kulturno potrditev samo živa slovenska beseda in slovenska pesem. Zato ni čudno, če pomnijo ljudje po primorskih krajih imena legalnih ali ilegalnih pevovodij, posvetnih ali cerkvenih ali obojih, rodove daleč nazaj, in če še dandanašnji slovenska pesem na Primorskem drugače in pogosteje zveni kot drugod po Slovenskem. Prva primorska kulturna kulminacija, čitalniška, je našla zato svoj čisto poseben odmev v razgibanem kulturnoprosvetnem življenju v letih po osvoboditvi (tudi o tem prinaša ilustrativne podatke omenjeni jubilejni zbornik), toda o novi kulturni kulminaciji spričo obče, ne le primorske uplahnitve množičnega kulturnega poleta ni mogoče govoriti. Ta uplahnitev pa je za Primorsko, kjer se je kulturni čas za toliko desetletij ustavil, gotovo še bolj problematična in usodnejša kot za druge slovenske pokrajine.
Vendar ob poglabljanju in preučevanju kulturnih ustanov po Primorskem, kajti predvsem v rokah teh je zdaj usoda kulture, kot to terjata čas in višja razvojna stopnja, ne moremo in ne smemo govoriti o prvi kulturni kulminaciji v tem delu Slovenije kot doslej edini, temveč je na nas, da nenehno opominjamo na pripravljanje in potrebnost nove. Ob tem pa, ko nastopamo na primorskih tleh, spoštujmo stare kulturne vrednote, ki so tod ostale žive. Tudi če so včasih še čitalniške po iskrenem občutju in namenu. In povrnimo se k množici pred braniškim zadružnim domom.
V pročelje te stavbe so vzidane tri spominske plošče. Prva Simonu Gregorčiču, ki je v Rihemberku od 1873 do 1881 preživljal svoja najmračnejša leta in zorel za svoj prvi zvezek »Poezij«. Ob njej je pojasnilo, da so fašisti leta 1933 prvo ploščo, vzidano v spomin pesniku še pred prvo svetovno vojno, odstranili. Druga plošča je namenjena spominu narodnega heroja Ljuba Šercerja, ki se je tod rodil. Tretja, govoreča o stoletnici rihemberške čitalnice, pa je bila ob začetku slovesnosti pokrita z zastavo. Ko je le-ta zdrknila raz njo, je bilo to znamenje za nagovore, deklamacije in petje. Posebno v slednjem se je izkazal moški zbor domačega prosvetnega društva »Franc Zgonik«. In potem so se ljudje nagnetli v nov klubski prostor, v vežo z razstavljenimi dokumenti o stari čitalnici pa v zadružno gostilno. Tam je kmalu zadonela pesem, polna, moška in ubrana. Njeno jedro so bili člani domačega pevskega zbora, ki so se zbirali na popoldanski koncert. Pritegnili smo vsi, kar nas je na gosto sedelo ob mizah: kmetje, nameščenci, funkcionarji, pa pravnik, pa mladi arhitekt, pa tudi novogoriški predsednik občine. Res, kot rečeno — na Primorskem slovenska pesem pristneje in pogosteje zveni kot drugod pri nas. Tam ljudje še niso pozabili, da jih je pomagala ohraniti, in spominjajo se svojih pevovodij kot pravih pravcatih ljudskih voditeljev daleč nazaj v preteklost. Sedanji braniški pevski zbor vodi Gvido Filipčič, uslužbenec novogoriške komunalne banke. Ko je hodil v ljubljanske šole, pripovedujejo ljudje s ponosom o njem, se je tudi glasbeno izobrazil. Najprej smo zapeli tisto »Na gori je moj dom...«
JOŽE SNOJ
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Refleksija in publicistika
- Osebe
- Jože Snoj
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1968-02-9801-9900_9921-9922