Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Premiera Haydnovega »Sveta na mesecu«

R. Ajlec, Ljubljanski dnevnik, 16. 3. 1968

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
ČETRTEK V LJUBLJANSKI OPERI Premiera Haydnovega »Sveta na mesecu« Starejša komična opera po italijanskem vzoru, tista iz 18. stoletja, osnovana na zaključenih glasbenih točkah z vmesnim »suhim recitativom«, je zatonila v zgodovino in v glavnem že davno izginila iz železnega opernega repertoarja. Pergolesijeva »Hišna-gospodarica«, Cimarosov »Zakon na skrivaj« ste nemara edina vzorca tega žanra, ki sta po voj­ski pri nas doživela odrsko realizacijo, pri čemer karakterne opere buffe prevladujočega Mozarta seveda ne štejem več k njemu. Spričo tega ni čudno, da tudi naša uprizoritev komične opere Josepha Haydna »Svet na mesecu« nosi še neki pečat zgodovinskega, muzejskega, da se ne pretaplja vsa njena tvar v neposredno učinkovanje na današnjega naivno sprejemajočega poslušalca, marveč da daje več tistemu, ki jo sprejema s posredovanjem razčlenjujočega razuma, pa četudi so se sicer uprizarjalci s prepričljivim uspehom zavzeli za to, da so napravili predstavo kar se da svežo in sodobno. Splošni vtis o predstavi je bil na četrtkovi premieri nekako tak, da si je obiskovalec moral priznati, češ to je bila dobra, izbrana predstava, da pa je ostal ob nji vendar hladen, neprizadet. Razloga za to po moji sodbi ni iskati samo v omenjenih objektivnih okoliščinah, marveč v tem, da se nešteti dejavniki uprizoritve pač še niso tako odtenili, obrusili in ujeli med seboj, da bi jo ožarila tista poetična lepota, ki nas gane in očara ne glede na zgodbo in na vse preračunane učinke. Sodim pa, da je uprizoritev srečno zasnovana, dobro zastavljena in da utegne na kateri nadaljnjih predstav s to sublimno lepoto še obdarovati njene srečne obiskovalce. Komorni, lahkotni značaj Hayd­novega dela so uprizarjalci (dirigent Bogo Leskovic, režiser in scenograf Hinko Le­eskovšek, koreograf Henrik Neubauer, kostumografka Marija Kobi) in izvajalci (v glavnih vlogah Sonja Hočevar, Nada Sevšek, Miro Brajnik, Marcel Ostaševski, Ladko Korošec, Ljubo Kobal) dosledno uresničevali. Šesterica solistov je v petju vzorno uravnovesena med seboj, v igri pa izenačena v ontem smislu, da se popolnoma izogiba burkavosti. Razlike v igralskih zmožnostih prihajajo kajpak hočeš nočeš na dan; igralska talenta Nade Sevškove in Ladka Korošca sta dobro znana, opozoriti pa velja na igralsko storitev Ljuba Kobala in na to, da tudi Miro Brajnik vlogo, kakršno ima v tej operi, igralsko popolnoma izpolnjuje. Spričo velike razumljivosti besedila je pri tej operi prevajalčev delež še posebno važen: prevodu Smiljana Samca gre literarna vrednost. R. AJLEC

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.