Sinopsis o izdajalstvu
J. Snoj, Delo, 20. 3. 1968
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Televizija
Sinopsis o izdajalstvu
Sodobni srbski umetniški izpovedovalci se nasploh in na najrazličnejših področjih zelo prizadeto ukvarjajo z narodno zgodovino, tudi polpreteklo. Približujejo se ji iz različnih zornih kotov, prizadevajo se vživljati v različne človeške situacije, tudi nasprotnikove. Tako se je, na priliko, v ponedeljski TV drami »Koledar Jovana Orlovića« Sveta Lukić lotil obravnave trojice iz vrst predvojnega tako imenovanega liberalnega izobraženstva. Gre, v intimnem pogledu, za ljubezenski trikot, ki je na dogodke med drugo svetovno vojno reagiral različno: Jovan Orlović (igra ga Ljuba Tadić) postane minister v Nedićevi koloboracionistični vladi in povleče za seboj na zgodovinsko zgrešene pozicije še svojo ženo (v njeni vlogi nastopa Mira Stupica). Darko, njun mladostni tovariš, kasnejši partner v zakonolomu (v igri Stevo Žigon), pa se koloboracionalizmu odločno odreče, vendar preživi vojno v pasivizaciji na vasi.
Drama se razplete v prvih dneh osvoboditve Beograda, ko zakonca Orlović v svojem stanovanju čakata na aretacijo. Osrednji junak, koloboracionist Orlović, ki mu je dal Ljuba Tadić imenitno masko in prepričljive, na zunaj zadržane, ubite psihične reakcije, izreka v tej noči, v kateri si sodita z ženo sama, argumente za svoje ravnanje (brez upanja, seveda, da bi jim kdo v viharnem osvobodilnem naletu pozorneje prisluhnil). Ti argumenti so pravzaprav speljani, v eno samo opravičilo: z legalno oblastjo pod okupatorjem je, tako se je vseskozi neprepričljivo prepričeval, pomagal reševati narod pred iztrebljenjem. Hkrati s temi mislimi se zbujajo zavoženemu politiku spomini na osebno življenje, ki jih je režiser dr. Jovan Konjović oživljal s hitro in gladko menjavajočimi se retrospektivnimi scenami.
Na to retrospektivo vseh treh junakov, posebno še Orlovića, pa ima gledalec pravzaprav največ kritičnih pripomb, kajti sklepna, igro povezujoča scena je sama po sebi prepričljiva, polna resigniranega vzdušja, k čemur je s svojo erotizirano protiigro močno pripomogla tudi Mira Stupica. Retrospektiva je namreč preveč »pisateljska«, z drugimi besedami, preveč opisna in razvlečena, potem pa, očitno, izčrtavana, da bi bilo zadoščeno dramski koncentraciji. Ne rezultira iz dejanj (razen mladostnega, pri gramofonu), ki bi bila učinkovito uprizorljiva.
Piscu, čeprav se je kljub temu še zmeraj obdržal na dostojni oblikovalni ravni, je bržkone zmanjkovalo tako dramskega časa kot prostora za utemeljevanje in razčlenjanje konvencionalnega, dolgočasno in nevarno premočrtnega kolaboracionista, njegovega resigniranega družinskega prijatelja ter po svoje pasivne žene, njihovega skupnega erotičnega konflikta in družbeno idejnih in političnih pozicij. Prikopal se je zatorej do nekakšnega psihološkega sinopsisa o pogubnosti intelektualističnih stremljenj brez realnega družbenega ozadja in sil. Dokaz za tovrstno osamljenost prikazovane trojice, ki ga navaja avtor, je to, da si ni hotela reševati glave z emigracijo ne leta 1941 ne 1944.
J. SNOJ
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Refleksija in publicistika
- Osebe
- Stevo Žigon
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1968-03-10001-10100_10095