Mako Sajko: Samomorilci, pozor
M. Z., Mladina, 25. 3. 1968
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
MAKO SAJKO:
SAMOMORILCI, POZOR
S podelitvijo nagrad in s projekcijo nekaterih nagrajenih filmov se je končal letošnji beograjski festival kratkometražnega filma. Videli smo nekaj zelo zanimivih filmov, že sam izbor pa predstavlja odločen korak naprej od lanskega festivala. Ker nam čas ni dopuščal, da bi pripravili tehtnejše festivalsko poročilo, smo se pogovorili z enim izmed slovenskih predstavnikov v Beogradu Makom Sajkom; na festivalu smo videli njegov film SAMOMORILCI, POZOR.
Mako Sajko se je v zadnjih letih uvrstil med pomembnejše slovenske ustvarjalce dokumentarnega filma. S festivalov je prinašal najrazličnejša priznanja, na lanskoletnem beograjskem je dobil nagrado za scenarij filma Muzej zahteva, Upajmo, da je tudi dokumentarec Samomorilci, pozor ugajal festivalski žiriji. Nekoliko čudno pa se nam zdi, da slovenski Sklad za pospeševanje proizvodnje in predvajanja filmov letos ni zaupal realizacije kakšnega izmed Sajkovih scenarijev.
Mladina: Lani ste nas vznemirili s svojim filmom Muzej zahteva. Pokazali ste nam tisto, kar smo o slovenski industriji le slutili. Vaš letošnji dokumentarec pa sega izrazito v socialno problematiko. Kako to, da ste izbrali za temo filma samomorilce?
Sajko: Moj letošnji dokumentarec sploh ne posega v socialno problematiko, ker je samomorov zaradi »slabega socialnega stanja«, kot pravimo, izredno malo. Prej bi to sodilo v »sociološko področje«. Seveda, če bi hoteli ta problem temeljito proučiti, ne bi smeli zametavati pomoči psihologije, psihiatrije, medicine nasploh in še katerih drugih znanosti.
Zakaj sem izbral to temo? Enostavno zato, ker se mora tega problema lotiti tudi nekdo s področja »sedme umetnosti«. Tako kot moj film o zastareli industriji sodi tudi ta med »nehvaležne teme«. Oba sta zahtevala neizmerno veliko dela in časa, ki se ga s skromnim honorarjem za scenarij ne da poplačati. Filmski sklad mi ni pustil obdelati teme o samomorilcih subjektivno, tako kot sem napisal prvotni scenarij. Snovi sem se moral lotiti dokumentaristično, mnenje sem moral obdržati zase. Film je sicer zelo pretresljiv in izviren, toda oblikovni izraz je utesnjen.
Mladina: Tema filma je prav gotovo zelo občutljiva. Verjetno ste imeli pri svojem delu veliko težav.
Sajko: Prodreti sem moral v svet 173 mladih, ki so živeli v okoliščinah, zaradi katerih so si vzeli življenje. Ves čas sem si dopovedoval, da je to v bistvu znanstveno delo, toda kot umetnik sem moral sodelovati s svojimi čustvi. Nesrečne usode so me nekajkrat močno pretresle. Koga ne bi pretreslo, ko izve, da so osemnajstletno deklico čakali oče in bratje na večerji za njen osemnajsti rojstni dan, medtem pa so jo na poti skozi gozd brezvestneži posilili. To jo je tako prizadelo, da se je zastrupila...
Mladina: Verjetno ste snemali film z željo, da bi se po njem število samomorov zmanjšalo, ali pa je bil vaš namen le prikaz določenega stanja?
Sajko: Že ko sem študiral snov, sem opazil, da je veliko samomorov nepotrebnih. Pravzaprav s stališča tistega, ki je samomor napravil, je to dejanje nujno potrebno, zanj je to edini izhod. Vendar bi z nekaj posegi v okolje lahko dosegli, da bi se število samomorov zmanjšalo na evropsko povprečje. Tudi te ugotovitve v mojem filmu ni, posebej bom vse to obdelal v knjigi, ki jo pišem. Moj film pa je namenjen tistim 1296 ljudem, ki si bodo (kot pravi statistika) v prihodnjih treh letih vzeli življenje.
Mladina: Po številu samomorov smo v Sloveniji med prvimi v Evropi. Ali ste pri delu na filmu našli odgovor, zakaj je tako?
Sajko: Nismo, med prvimi v Evropi, temveč med prvimi na svetu. Tudi »svetovni prvaki« smo bili že večkrat. Po številu mladih samomorilcev pa sploh na prvem mestu.
Ob svojem delu sem seveda našel celo vrsto vzrokov in odgovorov na vprašanje, zakaj tako velik odstotek. Ko sem jih strnil v enega, sem dobil sledeči odgovor:
CIVILIZACIJA V SLOVENIJI JE V ZADNJIH DESETLETJIH NAPRAVILA VELIK KORAK NAPREJ, HUMANIZACIJA PA JE ZAOSTALA.
Mladina: Svoj film ste zasnovali deloma po načinu direktnega intervjuja. Ali mislite, da so bili prizadeti sposobni podati kaj več kot le verjetne nagibe, saj pomagati tako niso znali?
Sajko: Predno sem pristopil k svojcem ali znancem, sem že pregledal ves dosje prizadetih pokojnikov. Od »resnic svojcev« tako nisem bil odvisen. Seveda pa sem obiskal tudi prijatelje in znance pokojnikov. Pogosto sem tako vedel več od svojcev. V nekem primeru sem odkril dekle, ki mu je fant nekaj ur pred svojo smrtjo prinesel rdeč nagelj. Za to dekle niso vedeli niti starši niti bratje. Prizadeti so mi vedno pomagali, da sem se dokopal do dela resnice. Neki materi sem še dolžan sporočiti, da dekle, ki jo krivi za smrt svojega sina, ni krivo, »kriv« je profesor tehničnega risanja.
Mladina: Kdo so bili tisti, ki so vam ob filmu najbolj pomagali?
Sajko: Tak film je mogoče napraviti le v polnem sodelovanju s policijo, oziroma pri nas z Upravo notranjih zadev. V mojem primeru moram to sodelovanje zelo pohvaliti, bilo je prvič, da so imeli tako veliko zaupanja v človeka - scenarista, režiserja, ki ima stik z javnostjo. Na vsak način je njihova zasluga prav tako velika kot zasluga svojcev in znancev pokojnikov, ki so mi zelo pomagali pri mojem, v prvi fazi raziskovalnem delu. Dobil sem približno sto dopisov, v pismih so mi pošiljali fotografije pokojnikov, svoje analize njihovih kriz in težav, izrazili so polno pripravljenost za nadaljnje sodelovanje predvsem pri pisanju knjige.
Mladina: Ali nam lahko poveste svoje nove, predvsem življenjske izkušnje, ki ste jih ob tem filmu pridobili?
Sajko: Ko sem snemal film o jelenih, sem ugotovil, da smo ljudje preveč domišljavi in da imamo vse, kar ne hodi po dveh nogah in v čevljih, za veliko bolj neumno, kot pa v resnici je. Snov, ki sem jo v svojem zadnjem filmu obdeloval, je bila izredno močna in pretresljiva. To občutim še danes in zares drugače gledam na življenje. Nisem namreč pričakoval, da je na svetu še toliko romantikov in idealistov, kot sem jih našel med samomorilci. Po drugi strani pa tudi nisem pričakoval, da je toliko gluhih ušes med nami, ki se ne zmenijo za klice na pomoč...
M. Z.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Nagrade
- Osebe
- Mako Sajko
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1968-03-10001-10100_10135-10136