Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Bogdan Čiplić: Traktat o služkinjah

V. Predan, Ljubljanski dnevnik, 26. 3. 1968

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
SOBOTNO GOSTOVANJE Bogdan Čiplić: Traktat o služkinjah Predstava Čiplićeve »smešne in otožne igre«, ki so se z njo v soboto na deskah ljubljanske Drame predstavili novosadski gledališki gostje, si je od premiere do ljubljanskega nastopa pridobila številna priznanja in veliko priljubljenost občinstva. Umetniki iz vojvodinske metropole so tudi številno ljubljansko publiko po pravici navdušili. Traktat o služkinjah, ki ga je za oder adaptiral režiser Bora Hanauska, ni dramaturško trdno sklenjeno delo, marveč variacije na temo šušanjskih služkinj, mladih in brhkih madžarskih deklet, ki so si pri banatskih srbskih družinah pred desetletji krojile veselo in otožno, ganljivo in groteskno usodo. Literarna vrednost predloge je skromna, posebno ceno ji dajejo regionalne in jezikovne značilnosti in seveda križanje madžarskega in srbskega temperamenta. Traktat o služkinjah je nekakšen kolaž smeha, solz in ironije drobnih človeških stisk šušanjskih deklet, erotičnih pripetljajev, rahlo nakazanih replik na politične dogodke, kipečih strasti in ganljivih čustvovanj. V gledališkem smislu pa bi Traktat mogli označiti za večer dramskih ali komedijskih arij, ki kajpada ponujajo relativno dobre interpretativne možnosti. Če arije običajno pojo solisti, tedaj je treba povedati, da je bil prvi solist tega večera režiser in avtor adaptacije Bora Hanauska, ki je ob ilustrativnem sodelovanju scenografa Milete Leskovca, kostumografinje Ljiljane Dragović, glasbenega sodelavca Save Vukosavljeva in drugih imenitno zasnoval »arije« vseh drugih solistov, pa naj je šlo za posameznike zlasti interpretke služkinj ali duete. Njegova uprizoritvena zasnova je poleg dokaj preproste vizualizacije črpala dramsko učinkovitost zlasti iz besedila in njegove odrske upodobitve. Imel pa je tudi srečno roko pri zasedbi, saj je po zaslugi izvrstnih igralskih »solistov« lahko uresničil in zaokrožil svojo zamisel. Med temi solisti je treba najprej omeniti »služkinje«: izjemno reliefno in temperamentno Ljubico Ravasi, v komorni igri kultivirano Miro Banjac zlasti v krompirjevem monologu - ter nič manj sproščeno in v nadrobnostih zgledno izdelano igralko Mileno Šijački-Bulatović, Dobrilo Šokica in Andjelijo Vesnić. Vse so nastopile v več vlogah in poudariti velja, da so jih učinkovito tipološko diferencirale. Delodajalka in gospa, ki jo je igrala Jelica Bjeli, ni glede na teatralno polnost nič zaostajala za svojimi soigralkami, narobe, mestoma je ustvarila pravo kabinetno figuro. Od igralcev je posebej omeniti dva: vsestranskega Stevana Salajića in Stanoja Dušanovića, ki sta skupaj s svojimi kolegicami upravičeno dobila aplavze pri odprtem odru. Skratka: prisrčen gledališki večer prisrčnih novosadskih umetnikov, ki so s Traktatom počastili slovenski gledališki praznik, bo ljubljanskemu občinstvu nedvomno še dolgo ostal v lepem spominu. V. PREDAN

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1968-03-10001-10100_10143
Javi napako na oder@slogi.si.