Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Štiri življenjske vloge

Snežna Šlamberger, Ljubljanski dnevnik, 22. 8. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
OB ŠEST DESETLETNICI Štiri življenjske vloge Med starinskim pohištvom in svežo svetlobo poletnega dopoldneva sva razpletala pogovor predvsem o tem, kar je doslej v štirih desetletjih dal gledališču in živel zanj in govorila sva o načrtih. Ponavadi se ob takih priložnostih poglobimo v kak leksikon, naprosimo poznavalce, sodelavce ali prijatelje, naj napišejo nekaj o jubilantu. Vendarle je prav gotovo zanimiveje in bolj neposredno slišati, kako zvenijo spomini na doslej prehojeno pot iz ust jubilanta samega. V rektorjevi sobi na ljubljanski igralski akademiji sem obiskala SLAVKA JANA, ki je te dni praznoval 60-letnico. Pomenek se je prepletal, a se vedno znova ustavljal ob štirih postajah: igralec, režiser, direktor ljubljanske Drame in rektor igralske akademije. Kakšne, se vam zdi, da bila vloga v drami Bolgara so razlike med igralskim stilom v času, ko ste vi začenjali v gledališču, in med današnjim? »Saj ni velikih razlik,« je dejal Slavko Jan. »Takrat smo tako kot zdaj težili k preprostosti in naravnosti, naš učitelj Lipah nas je navajal k temu. Župančič nam je dal osnove za lepo govorico, ki pa je vedno bila hkrati tudi logično govorjen tekst. Sicer pa mislim, da je stil odvisen od repertoarja, ta je podlaga in nosi v sebi način: Ibsen drugačnega kot Shakespeare.« Mimo vprašanja o najljubših vlogah ob jubilejnem intervjuju skoraj ne morem. »Verjetno boste presenečeni: med najljubšimi mi je bila vloga v drami Bolgara Eftimina »Človek, ki je videl smrt«, zelo rad sem seveda igral Romea in Hamleta pa Oresta in Perina v »Damiškratu«. Pravzaprav pa sem bil že močno naveličan samih lepih, mladih in čistih junakov, do pravih karakternih vlog pa skorajda nisem prišel – žal mi je dolžnost direktorja ljubljanske Drame preprečila, da bi mogel biti še naprej igralec in to je ena bolečih točk zame.« In režija? Vam je bila ta nujno dopolnilo vašega igralstva? »Ne. Čisti slučaj je bil, da sem postal režiser. Od Bojana Stupice, ki je bil 1945. leta direktor Drame, sem kar čez noč dobil dekret, v katerem mi je poveril režijo Čapkove »Matere«. Videl sem, da je bila situacija kritična, poskusil, zaplaval – in postal to, kar sem. Tako sem prišel do tega, da zdaj režijo na akademiji celo predavam. Čudne so včasih situacije v življenju. Če pa bi se zdaj ponovno odločal za svojo pot, bi si zavestno izbral oboje: igralstvo in režijo.« V letošnji sezoni bo Slavko Jan po daljšem premoru spet režiral v ljubljanski Drami najnovejše Millerjevo delo »Pred padcem«, v Jugoslovanskem dramskem pozorištu v Beogradu pa ga čaka režija »Tartuffa« z Mijo Aleksićem in Ljubišo Jovanovićem. V zadnjih letih je režiral v Beogradu, Zagrebu, Sarajevu, Skopju. »Lepo in zanimivo je iskati stik z novim ansamblom,« pravi o teh svojih režijah. »Stojiš pred novo odgovornostjo, pred novim drhtenjem: ali boš to, kar znaš, prav prenesel na igralce. To je največja spodbuda in lepo je.« Potem se navdušujete za režiserja v svobodnem poklicu, nevezanega stalno na eno gledališče? »Pravzaprav sem med prvimi začel uresničevati to zamisel in menim, da je gledališki umetnosti lahko le v prid.« Skoraj enajst let je bil Slavko Jan direktor ljubljanske Drame. »Lepa in velika dolžnost je to, rad sem bil v njej, da pa človeka utrudi, je razumljivo. Predvsem zavest imam, da smo ansambel takrat pravočasno pomladili kljub nekaterim nasprotovanjem in tako pri nas ni bilo krize kot v ostalih jugoslovanskih gledališčih, ki jim je kar naenkrat zmanjkalo ene generacije igralcev. Težav je bilo največ s slovenskim repertoarjem: če ga nismo dajali, so nas napadali, če smo ga dajali, so prav tako leteli očitki s tega ali drugega konca.« V tistih letih je šla ljubljanska Drama prvikrat na uspešno gostovanje v Pariz in v Varšavo, prva med gledališči pri nas je ujela korak v repertoarju z gledališči po svetu predvsem s sodobno ameriško dramatiko. Pred tremi leti je Slavko Jan postal rektor igralske akademije, sedanje Akademije za gledališče, film, radio in televizijo. To so bila leta, ko je izšel nov zakon o akademiji, ko so pripravljali statut, ki je zdaj pred potrditvijo. Vaša želja akademiji, ko se po poteku mandata poslavljate od dolžnosti rektorja? »Da bi papir postal živa vsebina,« pravi Slavko Jan. »Zdaj hkrati smo in hkrati nismo to, kar pripoveduje naš naziv – resnična temeljita razširitev na ostale tri medije: film, radio in TV ter prava vsebinska reforma študija, to je zdaj pred nami.« Akademija in režija, ki je tako slučajno stopila v življenje igralca Slavka Jana – to je zdaj tisto, kar na pragu novega desetletja dela in ustvarjanja za gledališče pomeni zanj smisel, vsebino in lepoto. SNEŽNA ŠLAMBERGER
Javi napako na oder@slogi.si.