Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Gledališče poezije

Majda Knap, Večer, 2. 4. 1968

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Gledališče poezije 2,4 Začetek 9. festivala malih in eksperimentalnih odrov v Sarajevu, ki bo trajal do 6. aprila, je bil v znamenju domače poezije in Brechtovih songov S slovesnim sprejemom v salonu delavske univerze Djuro Djakovič v Sarajevu se je 26. marca zvečer pričel letošnji festival malih in eksperimentalnih odrov. V letošnjem festivalnem odboru ni nobenega gledališkega delavca iz Slovenije. Ocenjevalno komisijo sestavljajo: Oskar Davičo, pisatelj iz Beograda, dr. Marko Fotez, ravnatelj drame v Splitu, Matea Matevski, ravnatelj RTV Skopje, Vasja Predan, gledališki kritik iz Ljubljane, in pisatelj Meša Selimovič iz Sarajeva. Prvi predstavi festivala, odrski realizaciji poezije, sta bili zunaj konkurence. V znamenju poezije je bila tudi predstava gostov iz Nemške demokratične republike. Ensemble 66 je popularna skupina malega odra znanega berlinskega gledališča Berliner Ensemble. Igralka Vera Oelschlegel je ob glasbeni spremljavi izvajala pesmi in songe iz del Bertolda Brechta. Značilno za njeno izvedbo, ki je navdušila občinstvo, je, da je izvajanje zelo dobro že na začetku in nato ostane takšno do konca. Zato so bili tisti, ki so pričakovali stopnjevanje, nekoliko razočarani. Toda če upoštevamo, da je bil ves večer sestavljen iz songov, ki so bili izbrani bolj leksikonsko kakor vsebinsko, je bila ravna linija igralkinega izvajanja povsem upravičena. Wolfgang Bayer je vodil ansambel zelo usklajeno. Pogovor o predstavi je bil slabo pripravljen, in zato so se udeleženci kmalu razšli. Teater poezije iz Beograda pod naslovom Spomni se me v tvojih molitvah predstavil izbor pesmi Milana Rakiča, ki jih je priredil za oder Cvetko Petkovič. Poleg igralcev Predraga Tasovca, Danila Srečkoviča in Mihajla Farkiča je sodelovala tudi baletna plesalka Nevena Mirič. Na pogovoru o predstavi so nekateri udeleženci takšno ilustriranje poezije zavrnili; kljub temu so soglašali, da je gledališka izvedba pesniškega dela predvsem stvar režiserjeve zamisli in manj stvar izvajalcev. Odprto je ostalo vprašanje, kako daleč sme režiser ob izvedbi svoje zamisli, ne da bi mu očitali nepotrebno ilustrativnost. Pri beograjski predstavi nas nastop baletke ni motil, ker je smiselno vezal izbrane pesmi in je bil torej upravičen. Kmalu po beograjski predstavi smo v sarajevskem Malem gledališču lahko videli, kako so se podobne naloge lotili umetniki Male scene Hrvatskega narodnega gledališča iz Zagreba. Kljub dobrim izvajalcem, med njimi zaslužijo posebno pozornost Mira Župan, Fabijan Šovagovič, Zlatko Crnkovič (nastopila sta še Vanja Drach in Uglješa Kojadinovič), izbor iz pesmi Tina Ujeviča (Kristalna kocka vedrine) ni uspel, in sicer po krivdi dramaturške neurejenosti predstave in neustreznega odra. Tehnične pomanjkljivosti med predstavo so napake še poudarjale. Ta predstava je bila verjetno povod, da je pesnik Oskar Davičo na pogovoru o izvedbah pesniških del odločno odklonil vsakršno odrsko predstavljanje poezije, češ knjiga je edina pesnikova pot do občinstva, odrska predstavitev pa poezijo kvari. Njegovo mnenje je povzročilo zanimivo razpravo o vlogi in pomenu gledališča poezije. Sklepna misel je bila, da je govorjena pesem že od zdavnaj edina prava oblika komunikacije pesnika z družbo. Gledališče poezije je potrebno, vendar bo moralo najti svoj izraz, kajti zgolj recitacija na bolj ali manj bogatem odru še ni poetično gledališče. Močan aplavz je doživela na festivalnem odru predstava komornega gledališča študentskega centra iz Zagreba. Mia Oremovič in Pero Kvrgič sta zaigrala Queneaujeve Stilske vaje. To »književno gimnastično« sta prevedla in priredila Tonko Maroevič in Tomislav Radič, slednji jo je tudi režiral. Uspeh predstave je bil odvisen od izvajalcev, odličen je bil zlasti Kvrgič. Nekako nedokončan in nepoantiran je bil konec Stilskih vaj. Kljub dobri izvedbi in izrednemu sprejemu pri občinstvu pa je tekst najbrž bolj primeren za študijske vaje na gledaliških akademijah ali morda celo za družabne igre kakor za gledališče. Naslednja predstava je bila solo pantomima Milana Sladeka, člana Divadla pantomimy iz Bratislave. Sladek je bil uspešen predvsem pri kratkih pantomimah, medtem ko se je pri daljših ponavljal. Režiserju Eduardu Zlabku gre očitek, da je bila pantomima ponekod prenabita z drobnimi epizodami, kar je onemogočilo jasen pogled nad vsebino. Težišče pogovora o predstavi Zagrebčanov je bilo na vprašanju, koliko in kakšno samovoljnost si sme dovoliti prevajalec in prireditelj nekega dela. Udeleženci pogovora so o priredbi Queneaujevega dela menili, da je bil izvirnik osiromašen. Režiser Tonko Maroevič je odgovoril, da je bilo delo preneseno na zagrebška tla v taki obliki zato, da bi ga občinstvo laže razumelo in sprejelo. Majda Knap

Ta članek še ni bil pregledan.

Javi napako na oder@slogi.si.