Od pasijona v naš čas
Vasja Predan, Delo, 4. 4. 1968
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
IX. festival malih odrov
Od pasijona v naš čas
OD NAŠEGA POROČEVALCA
Sarajevski festival se polagoma izteka v finale, a zavoljo neustrezne dolgotrajnosti postaja čedalje bolj utrudljiv in zavoljo nerazvidnih izbirnih meril na moč heterogen. Vse to vnaša med spremljevalce te, sicer zanimive gledališke revije nekakšno nerodovitno malodušje.
Zadnji predstavi sta omejeno heterogenost nadvse nazorno potrdili: strnili sta v dvoje večerov različico ljudske igre iz 18. stoletja in sodobno ameriško dramo.
Najprej o prvi; znano Realistično gledališče iz Prage je v veliki dvorani Narodnega gledališča v Sarajevu, uprizorilo pasijonsko igro, ki jo je iz različnih starih besedil za sodobno uprizoritev priredil dr. Jan Kopecky in ki nosi naslov »Komedija o trpljenju in slavnem vstajenju našega gospoda in odrešenika Jezusa Kristusa«. Predstava se vključuje med vrsto podobnih poskusov v svetu in je nastala že pred dvema letoma. V več kot 80 ponovitvah so jo videli gledalci od Londona do Moskve. Prireditelj je v maniri starih ljudskih iger uvedel dogajanje s prologom, nato pa v treh delih predstavil Kristusovo življenje od rojstva, prek trpljenja in križanja do vstajenja. Poskus hoče očitno obnoviti žlahtnost prave ljudske umetnosti in po zatrjevanju uprizoriteljev nima kakih drugih namenov. Da bi ustvarjal odnos današnjega gledalca do snovi, vpelje vezalca, ki med dogajanjem pasijona prevzema najrazličnejše drobne vloge in naloge, hkrati pa še zbor, ki s cerkvenimi pesmimi napoveduje in uvaja dogodke na odru. Navzlic vsemu temu prizadevanju pa bi si kritičen spremljevalec vendarle želel nekaj več kot zgolj ljudsko obnovo motiva: nemara bi bilo s prefinjeno diskretno ironijo mogoče doseči večjo distanco in hkrati z njo tudi pristnejšo živost Komedije. A navzlic povedanemu je uprizoritev zares izjemno, skladno gledališko in zlasti likovno doživetje. Kristusu in vsem drugim osebam je sneta avreola, religiozni mitološki sij je zamenjan s preprostostjo in z mero, zlasti pa z uspešno uresničenim poskusom počlovečenja. Seveda je skoraj naivno ohranjeno zgolj črno-belo risanje likov, dobrota je vsa svetla, zlo pa zahrbtno. Režija (Karel Alouš), scenografija (Jan Sladek) in kostumi oživljajo v stilu nekakšnega nekaznovanega idiličnega realizma vso pasijonsko panoramo, zares enkratna pa je likovna vizija predstave: kostumi, barve, drža, geste in gibanje igralcev so nadvse skrbno in avtentično prenešeni v svet ljudskega gledališkega dogajanja s fresk in cerkvenih podob, z vsemi tistimi značilnimi toplimi toni, ki jih poznamo iz ilustriranih umetnostno zgodovinskih monografij. Vsak prizor je slikovna in še posebej barvna kompozicija zase in ker mestoma ves ansambel za hip tudi otrdi v nekakšno živo sliko vse skupaj pa je narejeno z vrhunsko gledališko omiko, skoraj s popolno slikovno čistostjo in artistično pretanjenostjo postane Kristusov misterij človeško preprost, uprizoritev pa z deležem in zavzetostjo vseh nastopajočih nenavadno elegantna.
Iz religioznega sujeta 18. stoletja smo se naslednji večer preselili z Albeejevim »Delikatnim ravnotežjem« v središče našega časa, točneje v svet zalkoholizirane blodnosti, mrzlega tujstva in moralne razkrojenosti sodobne višje ameriške družine. Albee tudi v tem delu variira motiv, ki ga je bil z vso plastiko in ostrino pokazal že v Virginiji Woolf, le da je tokrat postavil na oder kar štiri shisterizirane Marte in analiziral njihov »matriarhat«. Tekst je napisan skoraj z enako močjo kot Virginija, a ker utrudljivo ponavlja že znana poznanja, zapušča neprimerno skromnejši vpliv.
»Delikatno ravnotežje« je uprizorilo Malo gledališče iz Sarajeva v režiji Josipa Lešića in scenografski zamisli Vladimira Lalickega, ki je tudi avtor kostumografije. Nemara se zdi nenavadno, a povedati moram, da je najpomembnejši del te predstave prav scenografija in kostumografija. Prizorišče je sodobna urbanizirana bivalnica, bogato in skoraj preveč okusno tlorisno razčlenjena, vsa v rdečih in črnih tonih od tal do stropa in sten, prelije pa se z odra v avditorij in ga skuša intenzivno povezati z dogajanjem. Žal v tem prostoru igralski liki ne zažive z enako intenzivnostjo, ozračje je mestoma nabito s patosom in vzdihujočim čustvovanjem. Bolj kot režiser Lešić je tega kriva igralska neizenačenost. Dve kreaciji pa si gledalec vendarle močneje zapomni: Katarino Dorić v vlogi Claire in Vasjo Stankovića v vlogi Tobije.
Sicer pa, v Sarajevu je vreme postalo utrudljivo; soparno in moreče. Morebitna asociacija na festival je seve zgolj naključna.
VASJA PREDAN
- Osebe
- Vasja Predan
- Opomba
- Realistično gledališče Praga;
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1968-04-10101-10200_10237