Praznik slovenske besede v Beneški Sloveniji
Tomaž Pavšič, Primorske novice, 13. 4. 1968
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
PRAZNIK SLOVENSKE BESEDE
V BENEŠKI SLOVENIJI
Preteklo nedeljo, na »ojčenco«, kot pravijo Benečani, so naši bratje izpod Matajurja kljub deževnemu vremenu z velikim pričakovanjem že kmalu popoldne prihajali v Šent Lenart, kjer je v prostorni cerkvi Slovensko gledališče iz Trsta prikazalo gledališko predstavo v treh dejanjih s skupnim naslovom »Slovenski pasijon«.
Tudi nas je prijetna vznemirjenost vlekla proti beneškim dolinicam. Že v Čedadu, kjer so ta dan pričakovali obisk predsednika italijanske vlade, smo na zidovih opazili velike rumene plakate z naslovom »SLOVENSKI PASIJON«. Ko smo malo pred četrto uro prispeli do cerkve, smo jo našli že skoraj čisto polno. Brhki Benečanki v narodnih nošah sta razdeljevali gledališke liste in kar kmalu se je začela predstava, kakršna nima para v naši narodni in še posebej gledališki zgodovini.
Najprej je gospod Cenčič, župnik iz Gornjega Trbilja, za uvod povedal nekaj priložnostnih, a zares pomenljivih besed, ki zaslužijo, da jih, če že ne v celoti, vsaj nekaj navedemo:
»To zanimanje Slovenskega gledališča iz Trsta za našo revno in zapuščeno Benečijo dokazuje, da smo s svojimi rojaki na Tržaškem in Goriškem bratje, sinovi istega slovenskega naroda in ena sama kulturna skupnost.«
Nato pa je župnik Cenčič iz Štoblanka z živahno kretnjo in zvonkim glasom, v katerem je bilo čutiti nekaj žlahtne melodije nadiškega narečja, nazorno razložil pomen vseh treh delov predstave: Soldaški miserere (drama vojaka, kot jo prikazuje ljudska pesem), Kmečki requiem (izbor najlepših ljudskih pesmi, ki govorijo o nenadni smrti pri delu) in Škofjeloški pasijon (slovenski literarni oziroma dramatski spomenik iz leta 1720).
To dramsko delo, ki ga je priredil in zrežiral prof. Mirko Mahnič, je v nas vzbudilo sladko zavest in nas trdno prepričalo, da je naš ljudski genij v prostih pesmih ustvaril nezamenljiv narodov zaklad, ki je obenem tudi občečloveška vrednota prve vrste.
Brez pretiravanja smemo sklepati, da je bila gledališka predstava v Šent Lenartu eden tistih pomembnih dogodkov v življenju beneškoslovenskega ljudstva, ki bodo dali smer prihodnosti. Ob tem pa moramo seveda izreči že stokrat in stokrat ponovljeno misel, da beneškim Slovencem po vseh človeških postavah in tudi mednarodnih sporazumih pripada pravica do šolstva v materinem jeziku.
Več kot tisočglava množica je zavzeto spremljala prizadevanje poklicnih igralcev in statistov, med katerimi so bili tudi otroci. Gotovo še nikoli toliko beneških Slovencev ni skupno poslušalo lepo slovensko besedo in ob njej čustvovalo. Iz srca bi privoščil vsem tistim, ki jih mučijo grenke misli na propadanje Benečije, da bi bili navzoči, ker bi z radostjo spoznali, da so naši slovenski Benečani goreče željni slovenske besede in da se vedno bolj čutijo sinove istega slovenskega naroda.
Ta velika prireditev v Beneški Sloveniji ni le pomembno narodno in kulturno dejanje, ampak je vsaj za beneške Slovence in za našo narodno usodo sploh tudi globlje človeškega pomena, kakor je ob tej priložnosti rekel ravnatelj Slovenskega gledališča iz Trsta Filibert Benedetič.
Tomaž Pavšič
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Gledališče
- Producenti
- SSG Trst
- Uprizoritve
- SOLDAŠKI MIZERERE, Mahnič, 1965 KMEČKI REKVIJEM, Mahnič, 1965 ŠKOFJELOŠKI PASIJON, Mahnič, 1965
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1968-04-10101-10200_10292