Umetnik sredi družbe
Mitja Ribičič, Delo, 3. 9. 1964
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Del 3. IX. 64.
Umetnik sredi družbe
Besede Mitje Ribičiča ob krsti Juša Kozaka
Težko je v poslovilni besedi, ki jo duši bolečina svojcev in prijateljev, izraziti globoko spoštovanje in oceniti vso vrednost celovitega življenjskega ustvarjanja pisatelja in esejista, pa tudi borca in komunista JUŠA KOZAKA.
Težko je v črni okvir pogrebnih slovesnosti izreči primerno poslednjo zahvalo v imenu Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, v imenu tistih progresivnih družbenih političnih sil na Slovenskem, ki so bile v usodnem dinamičnem obdobju med obema vojnama, med osvobodilno borbo in po socialistični revoluciji, v času dela in vzpona pisatelja, obenem tudi nosilec napredka in vzpona slovenskega naroda. Ta povezanost, skoraj identičnosti njegovega osebnega dela in ustvarjanja s socialističnim družbenim razvojem še zdaleč ne bi bila dovolj poudarjena s pripadnostjo Juša Kozaka Komunistični partiji in Zvezi komunistov, z njegovim delom v vodstvu Osvobodilne fronte in Socialistične zveze delovnega ljudstva.
Kozakova osebnost, sleherna bit njegovih izrednih ustvarjalnih sposobnosti je predstavljala mnogo več. Odsevala je nekaj, kar je težko povedati z besedami. To je začutil, kdorkoli je prišel v stik z njim, čeprav je bil vedno preprosto človeški, čeprav je znal bolj poslušati kot učiti in mu je bila tuja sleherna agitacijska vsiljivost. Znal je v razgovoru, še bolj pa s pisano, umetniško besedo izraziti preprosto resnico in elementarne človeške težnje. Spominjam se, kako smo pred 25. leti, poslušajoč v študentovskih klopeh pri urah zgodovine njegove duhovite primerjave in anekdote, vsi občutili oster posmeh in odpor proti gnilemu konservativizmu, proti vsem oblikam zatiranja in socialnim krivicam tedanje zgodovine in družbe.
Ob vstopu v partijsko organizacijo književnikov je Juš Kozak zapisal besede, ki zvenijo kot motto njegove tvornosti:
»Ko sem končal 'Celico', v kateri sem deloma orisal svoj mladostni razvoj, sem se že priznaval k socialističnemu svetovnemu nazoru in sem sklenil po tej poti naprej. Socialistična družbena ureditev mi je bila pot k širši človekovi svobodi in k smiselnejši pravičnejši ureditvi človeške družbe. Partija je edina moč,« je deklarativno zapisal v istem dokumentu, »ki lahko izvede družbeno preureditev in vzpostavi novo etiko in moralo.«
Tako je Juš Kozak vse politične revolucionarne pridobitve naše družbe, ki so plod tudi njegove ustvarjalnosti in vpliva, vedno povezoval s človekom, z njegovo osvoboditvijo. Temeljna misel, ki preveva njegovo delo, je skrb za človeka in človeka vredno življenje.
Čudovito in pretresljivo preprosto je Juš Kozak izrazil svoj odnos do partizanstva. Ni bil borec, ki bi se znal boriti z orožjem v roki. Kot avstrijski vojak v odporu do imperialistične vojske ni hotel oddati niti strela. Sovražil je vojno, kri in razdejanje. Toda bil je mojster umetnik, ki je skupaj s pokojnim bratom Ferdom Kozakom in pokojnim pesnikom Župančičem kriknil sredi razčlovečenega sveta svoj poziv slovenskemu izobražencu, ki je zastavil umetniško tvornost svojega peresa v boj proti grozotam, za novega človeka in novo družbo.
Domovinska vojna mu je bila nenapisana knjiga globokih človeških spoznanj:
»Komur se bodo odprli plitvi grobovi, v katerih žive — da, žive mrtvi tovariši, ta bo zagledal na dnu vodnjaka, iz katerega zajema človeško življenje svojo moč, bogastvo srčne kulture, ki jo je izpričal slovenski človek v strahotnih dneh.«
V svojem življenjepisu pa je iskreno in ne brez ponosa izjavil:
»Doživel sem resnično osebno srečo, da je cela družina, ki je že prej vplivala drug na drugega, stopila v revolucionarno borbo za resnično demokratično svobodo.«
Juš Kozak je bil borec in partizan vse svoje življenje. 22-letnega so obsodili na Dunaju, preganjali so ga zaradi naprednosti v stari Jugoslaviji. Fašisti so ga v Šentpetrski kasarni zaprli že septembra 1941. leta, bolnega in izčrpanega so premeščali po italijanskih zaporih in taboriščih. Toda bil je samonikla osebnost, ki ni hotela kloniti.
»Še pred napovedjo kulturnega molka sem odložil uredništvo revije,« je dejal po osvoboditvi. »Seznanil sem se s programom Osvobodilne fronte in takoj pokopal vse pomisleke in nesporazume.«
Skupaj s Prežihom je osnoval Zvonov krožek, sourejal in pisal borbene članke v Slovenski zbornik, na osvobojenem ozemlju urejal »Novi svet.«
Pri tem svojem delu pa že razmišlja o novem, si zastavlja nova vprašanja in išče novih odgovorov. »Je osvobodilni boj slovenskega ljudstva izbojevan? Ne,« odgovarja Kozak. »Čeprav ne pokajo več puške, se nadaljuje borba za politične in socialne temelje nove družbe, za etično globino njene kulture. Ta borba za kulturo ni po svoji veličini in odgovornosti nič manjša in zahteva prav tako velikih naporov, neizprosne resnobe in odločne odkritosrčnosti. To zavest si morajo osvojiti vsi, ki so in ki se čutijo poklicani, da bodo kakorkoli sodelovali pri oblikovanju naše kulture...«
In že ga skrbi odgovornost tvorca, da človek ne ostane samo suženj uresničenih idej, že ga vznemirja primitivno podrejanje umetnosti tekoči politiki, pa tudi paraliza ustvarjanja, v kateri umetnik ni več kronist najglobljega izraza zemlje in človeškega duha v življenju človeštva.
Občutljive strune umetnikovega srca zatrepetajo ob sleherni krivici, ob sleherni stiski in težavi našega človeka, naše in njegove družbe. Zanima ga razvoj in usoda mesta, ki mu je s Šentpetrom in vsem svojim pisanjem postavljal spomenike, zaboli ga vsaka urbanistična brezobzirnost in razveseli vsak nov polet mladih graditeljev.
Neizrekljivo boleče je naše slovo od Juša Kozaka, vzgojitelja in učitelja, pesnika Ljubljane, naprednega slovenskega intelektualca, ki je bil vedno pokonci mož in je ostal do smrti zvest svojemu prepričanju o nujni zavzetosti in angažiranosti kulturnega delavca za napredek lastnega naroda in vse družbe.
Vemo, da velja tudi zanj, kar je napisal padlemu partizanu: »Iz njegovega groba tihe smrti bo večno žarel plamen velike vere v človeštvo.«
- Področja
- Refleksija in publicistika
- Opomba
- nekrolog; Mirja Ribičič; književnost
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1964-08-2601-2700_2780