Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Pavlik: Dve polnočni zgodbi

Stanka Godnič, Delo, 17. 4. 1968

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Gledališče Pavlik: Dve polnočni zgodbi Premiera na ljubljanskem odru ročnih lutk Dve kratki, vsebinsko preprosti zgodbici, ki ju je z velikim posluhom za možnosti in posebnosti lutkovnega gledališča napisal češkoslovaški avtor Milan Pavlik, sta na oder ljubljanskega lutkovnega gledališča uvedli dve pri nas še nepoznani zvrsti oziroma tehniki lutkovne igre. Kljub literarni nezahtevnosti besedila sta obe enodejanki lepi, za gledalca mikovni celoti, kajti režiser Jože Pengov zelo dobro pozna specifičnosti bogato razvejanih lutkovnih tehnik in se zato ni prepustil poskušanju za visako ceno, temveč je sledil stilnim namigom besedila samega. Skladnost med igro in načinom njenega izvajanja pa je v lutkovnem gledališču temeljno pravilo in edina pot do učinkovite, stilno čiste predstave. Enodejanka »Trije snežaki« je napisana za tako imenovane naglavne lutke, ki so znatno večje od navadnih ročnih lutk. Igralci si jih kot nekakšne maske nataknejo na glavo. Ta tehnika zelo ustreza načinu animiranja naslovnih junakov, ki so bili v gibanju debelušno okorni, zato pa tembolj spretni v igri z rekviziti. Zgodba o treh sneženih možeh, ki se med seboj prepirajo za najbolj primeren in udoben prostor, pa jih skupno zavzemanje za izgubljenega in prezeblega kužka združi v prijateljstvu, ima jasno izolikovane značaje ali nevsiljivo poučno poanto. Izvedbi je manjkalo malo več živahnosti. Ob hitrejšem tempu bi igra izgubila nadih statičnosti, ki je obvladal nekatere prizore. Tembolj pa je v dobro preračunanem, živahnem, že kar igrivem ritmu zaživela druga enodejanka z naslovom »Zavržena knjiga«. Zgodbici o pravljičnih junakih iz knjige, ki jo je odvrgla v kot njena lastnica, je napisala majhno doživetje je gledati, kaj lahko domiselna režija in spretna animacija izvabi iz najbolj preproste otroške igračke, možička kopitljačka. »Zavržena knjiga« je s sivoljimi ploskimi junaki zaživela kot pravi pravcati balet, kot potoček živahnega uprizoritvenega ritma, v katerem sta se spretno dohitevala dialog in kretnja. Igrici je dodal ščepec svojega značilnega humorja Frane Milčinski, ki jo je priredil za slovensko izvedbo. Edino, kar bi utegnilo motiti v njej, je lik podgane, ki nastopa kot sovražnica nebogljenih, a tudi prebrisanih papirnatih junakov. Prava mera v stilizaciji dialoga in živahna animacija pa sta podgani odvzeli precej zoprnosti. Ob ploskih lutkah odpade igra z rektviziti in tudi soigra lutk je skrčena na minimum. Osnovno gibalo predstave je zato hitra, živahna, ritmično ubrana animacija, ki so jo izvajalci v polni meri dosegli pri vseh osrednjih junakih, najbolj pri kralju, princeski in zlasti še krojačku. Dogajanje prijetno poživljajo dekorativni trenutki plesa sedmih kozic in črk. Pred preprostim temnim odrskim ozadjem so živahno izstopale vesele barve lutk, ki jih je zasnoval Slavko Hočevar. Tej prijetni paši za oči je dodal nevsiljivo, razpoloženju igre lepo prirejeno glasbeno spremljavo Urban Koder. Ansambel ljubljanskega lutkovnega gledališča je v srečanju z naglavnimi in ploskimi lutkami ponovno pokazal ne le privrženost tej mikavni veji gledališke umetnosti, temveč tudi veliko znanja in nadarjenosti zanj. »Dve polnočni zgodbi« prav gotovo nista le dva nova poskusa, temveč dve novi in zanimivi možnosti, ki so jih ljubljanski lutkarji osvojili in obvladali. STANKA GODNIČ
Javi napako na oder@slogi.si.