Lepo, a tudi nevarno
Stanka Godnič, Delo, 18. 4. 1968
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Film
Lepo, a tudi nevarno
Kmalu bomo gledali ,,Bonnie in Clyde" Arthurja Penna
Sklep ameriške filmske akademije, ki je pred kratkim nagradila »Bonnie in Clyde« kot najboljši ameriški film lanskega leta, poznavalcev novih filmskih dosežkov ni presenetil. Bolj prijetno in domala nepričakovano presenečenje pa je za naše ljubitelje filmske umetnosti zagotovilo, da bomo film, ki mu je podelitev letošnjih Oskarjev le še utrdila ugled in priljubljenost (ter mu s tem seveda dvignila tudi odkupno ceno na za naše uvoznike težko dosegljivo vsoto) kaj kmalu gledali v rednem programu naših kinematografov. Distribucijsko podjetje »Vesna film« je namreč že poprej podpisalo kupno pogodbo za ta, lahko rečemo, že znameniti film. Te dni bo opremljen s slovenskimi podnaslovi in praktično bi ga lahko gledali že prihodnji teden, če ne bi bil v Ljubljani deležen terminske prednosti De Millov film »Deset zapovedi«.
Kmalu bomo gledali,,Bonnie in Clyde" Arthurja Penna
Kmalu nato, ko so bili znani ameriški filmski odlikovanci, je »Vesna film« priredil interno predvajanje filma »Bonnie in Clyde«. Zato lahko našim bralcem sporočimo prve neposredne vtise o najboljšem ameriškem filmu lanskega leta.
V tisku nas je doseglo že veliko odmevov o izredni popularnosti novega Pennovega filma, ki je ponovno opozoril na staro resnico o izredni sugestivnosti in identifikacijski moči filmskega medija. Želja pa enačenju s priljubljenimi filmskimi junaki je segla z lačenju in obnašanju, ki je uvedla v modo stari stil tridesetih let, do resnejšega in kvarnejšega enačenja z dejanji filmskih junakov. V ZDA začenjajo mladi ljudje z gangstrskimi napadi v stilu »Bonnie in Clyde«.
Takšna reakcija seveda ni diskvalifikacija Pennovega filma, temveč le značilno opozorilo, kako lahko film zaradi površne, nekritične reakcije, zaradi nepoglobljenega dojemanja in razumevanja sproža povsem nasprotne učinke, kako zelo zabrisala se je meja med tako imenovano konfekcijsko filmsko potrošnjo in stvaritvijo, ki zahteva zavestno gledalčevo razsojanje in razmišljanje. Pennov film, ki je v bistvu resno razmišljajoče svarilo pred neosveščenim nasiljem, je postal spodbuda za sproščanje nasilnih teženj.
Že prvi metri filmskega traku pomešajo zgodovinska dejstva s filmsko svobodno prepesnitvijo: med naštevanje sodelavcev pri filmu so nametane avtentične fotografije mladega gangsterskega para, štiriindvajsetletnega Clyda Barrowa in triindvajsetletne Bonnie Parker, ki sta dve leti sejala zmedo, nasilje in smrt, pa po čudnem spletu okoliščin vendarle uživala vse simpatije malih, od gospodarskih preobratov in kriz povoženih ljudi, dokler ju niso prerešetale krogle teksaških policajev. Bonnie in njen Clyde sta se, pravijo, rada fotografirala. Rada sta bila junaka in želela sta spontano ohraniti pričevanje o svoji slavi bodisi na fotografskih ploščah, bodisi v verzih, ki jih je v svojskem, naivno baladnem razpoloženju, pisala Bonnie. Kajti ta dva skrajno preprosta, nerazgledana, neizobražena človeka, ki sta v nevarnosti, kršenju zakona in ubijanju našla smisel življenja, zagotovilo, da živita, sta se zavedala neizbežne minljivosti življenja, kakršnega sta si v uporu do utesnjenosti in bednosti življenjskega povprečja izbrala.
Dokumentarno gradivo, ki je ostalo ohranjeno v sodnih arhivih in pričevanja o legendarni, nerazložljivemu uporništvu in nerazumevanju vzrokov za to uporništvo. Primerjava med zgodovinskim gangsterskim parom in huliganskimi razbijaškimi protestnimi težnjami je drastično zaostrena. Toda nič manj ni zaostrena eksistenčna kriza, v kateri doraščajo današnji mladi uporniki. V tridesetih letih je bila pogojena z negotovostjo gospodarske krize. Danes jo opredeljuje veliko konkretnejša eksistenčna negotovost atomske nevarnosti. Kot sta Bonnie in Clyde mladostno naivno naperila svoj maščevalni pohod proti bankam, ki so bile tedaj sinonim za eksistenčni propad množice malih ljudi, naperjajo današnji nezadovoljneži svoj protest zoper družbo starejših, ki je oblikovala svet, kakršen je, in zanj ni našla boljših perspektiv.
ju Pennu filmsko nenavadno mikavno poigravanje z avtentičnostjo. Prizorišče je isto, situacije so si na las podobne, dogajanje je nespremenjeno. In vendar je film pesnitev namesto dokumenta. »Bonnie in Clyde« ni filmska rekonstrukcija stare kriminalne zgodbe, temveč poskus prepričljivega filmskega vživetja v razpoloženje časa in nagibe posameznika, ki hote krši pravila svoje družbe.
Režiser filma je v nekem intervjuju povedal približno takole: Nisem hotel povedati stare kriminalne zgodbe, temveč sem želel pripraviti ljudi k razmišljanju o stvarnosti, v kateri žive. Kajti Bonnie in Clyde živita tudi danes v nerazložljivih zločinih tolikerih dobrih punčk in fantov', ki žive v nesmiselnem uporu proti svojemu svetu.«
Mislim, da je to dramaturška šifra Pennovega filma, ki bi jo morali vpisati med osnovne podatke v filmski zacetek in jo nemara med predvajanjem filma še parkrat ponoviti. »Bonnie in Clyde« je kljub virtuozno upodobljeni zgodovinski vernosti časa pred tremi desetletji izrazito sodoben film, posvečen današnjim ljudem, njihovemu nerazumljivemu uporu, njihovi eksistenčni stiski in upanju na svetlejšo prihodnost. Vendar je film tudi svarilo, da ni izhoda v nasilju, da ni rešitve v slepem uporu. Film je lep, a tudi nevaren. Predajanje sočutju do prikupnih filmskih junakov je meglen namen filma distanciranje. Film sam jih zapelje v to. Zato je lep, filmsko kritično ga moramo oceniti zgolj z iskreno pohvalo scenariju, režiji, kameri in igri, toda obenem tudi nevaren za tiste, ki nočejo razmišljati ob njem tako, kot jim to nevsiljivo, pa čeprav sugestivno predlaga režiser.
Mogoče je sočutje prava beseda za odnos, ki ga je Arthur Penn zavzel do svojih junakov, ki ju odlično igrata Warren Beatty in Faye Dunaway. Zato sta tako neizmerno prikupna, otroško nebogljena in spontana, zato so njuni zločini v filmu predstavljeni kot bežna, neresna mladostna igra in njun propad kot načrtni, nasilni pokol. Nemoč filmskih junakov, ki nista zmožna telesne ljubezenske združitve, je simboličen tolmač nemoči njunega družbenega upora. Organizirana, skoraj sadistično predstavljena moč varuhov zakona, ki z načrtnim nasiljem zaustavi njuno neosveščeno nasilje, je svarilo, da v nasilju ne na eni, ne na drugi strani ni pravega izhoda.
Lahkotni prizvoki, barvna živahnost, naivnost legende in velika človeška prikupnost, s katerimi obdaja Penn svoja junaka, so varljivi. Za njimi tiči bridka otožnost in mračna tesnobnost Pennovega razmišljanja o jalovosti nasilja. Otožnost in tesnoba nista prijetna občutka. Gledalci »Bonnie in Clyda« ju spontano odklanjajo in s tem poenostavljajo, plitvijo pravi pomen filma. Predajajo se izenačevanju, čeprav je osnovni namen filma distanciranje.
STANKA GODNIČ
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Film in TV Refleksija in publicistika
- Osebe
- Stanka Godnič
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1968-04-10201-10300_10327