Razpráva o slovenskih maskah
Dr. Bratko Kreft, Naši razgledi, 20. 4. 1968
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Razpráva
o slovenskih
maskah
Dr. Bratko Kreft
S študijem mask se ukvarjajo tako narodopisci kakor teatrologi, saj so maske pri vseh narodih neločljivo povezane z raznimi ljudskimi šegami in navadami, v katere pa so že zajete kali ljudskega gledališča. Ne izhaja namreč samo grško gledališče iz poganskih obrednih običajev, ki so bili posvečeni slavljanju boga Dioniza, marveč segajo vsaj nekatere korenike srednjeveške evropske gledališke umetnosti in gledališča samega, ki je nastalo nekje v zadnjih stoletjih srednjega veka, tudi v različne ljudske šege in navade. Med njimi so takšne, ki imajo v sebi močne gledališke elemente z dialogi, kakor so npr. razne naše ohceti in gostüvanja, čeprav jih civilizacija že precej časa duši, ker so povezana s patriarhalnim življenjem preteklosti. Ta družbena osnova in okvir pa nikakor ne moreta biti vzrok, da se za te običajne ne bi smeli zanimati in jih celo umetno izzivati v novem družbenem sistemu, kakor se to godi zadnja leta pri nas s kurentovanjem v Ptuju, ki ni le pravi ljudski karneval, marveč tudi svojevrstni gledališki množični spektakel, pri katerem je stik med »igralci« (maskami) in gledalci (občinstvom), za katerega so si silno prizadevali zlasti nekateri ruski gledališčniki (Mejerhold, Tairov itd.) v svojih avantgardističnih gledališčih, neposreden in pristen. Študij mask in teatraliziranih ljudskih običajev pa ni le stvar narodopiscev, gledaliških zgodovinarjev in gledališčnikov, marveč tudi psihologov. »Homo ludens« - človek z igralskim nagnjenjem, tiči bolj ali manj v vsakem človeku. Niso mu podvrženi le preprosti ljudje, pri katerih prihaja bolj podzavestno do izraza, marveč tudi npr. politiki in državniki, kakor nam poročajo opisovalci življenja npr. Nerona, Ludvika XIV, Marije Antoinette itd., ki se je tudi sama poskusila kot igralka amaterka, kakor se je mladi Ludvik XIV. poskusil celo kot baletni plesalec. Toda ne gre le za gledališko amaterstvo, marveč tudi za politične nastope nekaterih politikov, ki izkoriščajo osebno nagnjenje in nagnjenje poslušalcev k teatraličnosti za učinkovanje na množico. V novejši politični zgodovini imamo v Hitlerju in Mussoliniju dva nenavadna, lahko bi rekli celo skrajnostna primera politikov-teatralikov. Mussolini je bil v svojih nastopih pred množico teatralno preračunljiv tako v govoru kakor v pozi, medtem ko je bil Hitler ekstatičen kakor kakšen bičar, flagelant ali prekrščevalec iz začetka novega veka, ki se je kaj hitro, ko je začel govoriti kakšen večji politični govor, izgubil v ekstazah, v kričanju in divjem gestikuliranju, kar je poprečno množico očarovalo in jo prav tako spravljalo v ekstazo. Tudi npr. preprosti kmečki fantje, ki se našemijo v kurente, »zapadejo« magiji svoje maske in zaidejo včasih (vsaj nekateri) v silne ekstaze, da so na koncu od nje popolnoma izčrpani. Šele ko si masko snamejo in se preoblečejo v svojo vsakdanjo obleko, se zbudijo iz transa. V tem je nekaj pradavnega, saj moremo nekaj podobnega opaziti pri raznih primitivnih plemenih Afrike in Azije še danes, ko se razni njihovi »čarovniki« pogovarjajo z duhovi ali pa plešejo cele skupine svoje ekstatične plese. Maska je praelement najstarejšega izživljanja gledališko-igralskega gona v človeku. Ni bila le slikovni izraz, marveč je bila tudi »govor« vse dotlej, dokler ni njen nosilec in igralec pantomime zares spregovoril ali v samogovoru ali v pogovoru z drugo masko, kar pa je že druga,
višja razvojna stopnja v gledališče in dramatiko, ki je tako nastala iz pantomime z masko in kostumom. Takšen razvoj poznamo tako v starem grškem, kitajskem in japonskem gledališču kakor tudi v drugih.
Dr. Niko Kuret, vodja oddelka za ljudske šege in igre v narodopisnem institutu pri SAZU, se ukvarja s sistematičnim proučevanjem slovenskih šeg in navad že dolga leta, o čemer pričajo razne njegove knjige in razprave. Največjo pozornost posveča v zadnjih letih maskam, ki imajo pri nekaterih običajih, še posebej za časa novega leta in pusta, zanimivo in pomembno vlogo. O svojih dognanjih ne obvešča le slovensko in jugoslovansko znanstveno narodopisje na tem področju, marveč opozarja s svojimi spisi ob vsaki priložnosti tudi mednarodne narodopisne forume. Tako je nedavno izšla v nemškem jeziku njegova razprava o slovenskih maskah pod naslovom »Masken der Slovenen«. Objavljena je v švicarski reviji »Schweizerisches Archiv für Volkskunde«. Njen 63. zvezek prinaša prispevke z raznih področij narodopisja. Poleg prispevka dr. N. Kureta je tu še spis M. V. Draškića, D. Drljače in D. St. Pavlovića o jugoslovanskih etnografskih muzejih na prostem, kakor ga je npr. organiziral dr. Boris Kuhar pred Jurčičevo rojstno hišo na Muljavi, ki je literarno-zgodovinski in hkrati etnografski muzej. V istem zvezku objavlja znani hrvaški etnograf prof. dr. M. Gavozzi spis »Maskenwesen in Jugoslawien.«
Dr. N. Kuret obravnava v svoji nazorni razpravi vse maske, ki jih ob raznih priložnostih uporabljajo v naših ljudskih običajih za pust, božič, miklavževo, novo leto (licije, otepovci, koledniki, kamela, brna, rüsa itd. do najbolj popularnih mask kurentov). Dr. N. Kuret ne opisuje le mask, marveč proučuje hkrati šege in navade, pri katerih nastopajo, njih obredne funkcije npr. pri vlačenju ploha ali pri uprizorjeni ohceti (gostüvanju). V razpravo je zajel maske in navade na vsem ozemlju, kjer prebivajo Slovenci ter dal v njej o njih strnjeno in pregledno podobo, ki je nazorna tako za domačega človeka kakor je prepričljiva tudi za tujega znanstvenika. Najpomembnejša je Kuretova ugotovitev na koncu spisa, ko pravi: »Mislim, da ne grem predaleč, če trdim, da more ravno Slovenija s svojimi maskami v malem predstavljati Evropo.« Tako številne so maske pri nas, tako različne. V marsičem izpričujejo tudi izvirne poteze domiselnosti slovenskega ljudskega človeka in njegov veliki igralski gon (homo ludens). Maske so po večini tradicionalne, to se pravi, da se njih oblika in izraz ne menjavajo kdovekaj, marveč predstavljajo, kakor npr. pri kurentih, nekaj v bistvu stalnega, kakor npr. maske pri italijanskem ljudskem gledališču, znanem pod imenom »commedia dell'arte«. Kurentove maske so celo družinska last in se dedujejo od roda v rod. V novejšem času najde sicer pri njih tu in tam primere kakšne obnovitve (npr. dolgi jezik kurentov, ki je iz plastične mase) in kožuh, ki ga naredijo za prodajo iz žlahtnejšega ovčjega krzna.
Trditev, da predstavljajo slovenske maske v malem vse maske, kar jih pozna Evropa, je podprl dr. Kuret še z razpravo, ki je prav tako izšla pred kratkim, in sicer v letopisu belgijske komisije za folkloro (Annuaire XV, Bruxelles). Pod naslovom »Problemi tipologije ljudskih mask v Evropi« našteva in razčlenja različne maske pri različnih evropskih ljudstvih ter jih primerja med seboj. Tako spopolnjujeta razpravi druga drugo. Zadnjo razpravo je bral pred leti na evropskem kongresu za folkloro, ki je bila v Bruslju. Obema razpravama so priključene še fotografije raznih naših mask, (v prvi sedem, v drugi pa kar 18), kar razpravi ilustrativno nazorno spopolnjuje, hkrati pa omogočajo fotografije v švicarski reviji, ki objavlja še maske pri drugih ljudstvih, izredno zanimivo primerjanje. Kuretov spis o slovenskih maskah dokazuje, kako se je poleg ljudske pesmi, pripovedk in pravljic, ki jih pri SAZU z isto znanstveno in kulturno-nacionalno vnemo raziskuje dr. M. Matičetov, uveljavil in se še uveljavlja ustvarjalni duh našega ljudskega človeka tudi na ljudsko-narodnem pragledališkem področju. Prav bi bilo, če bi se katera izmed slovenskih založb odločila za večjo ilustrirano monografijo o slovenskih ljudskih maskah v barvah in s Kuretovo spremno študijo. Takšna publikacija bi ne bila samo mikavna za nas, marveč bi mogla, opremljena z večjezičnimi povzetki, izpolniti važno nacionalno znanstveno in kulturno poslanstvo tudi v širokem svetu. In da dodam še nekaj neposredno praktičnega: dobrodošla bi bila tudi za naš turizem in propagando zanj.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Refleksija in publicistika
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1968-04-10201-10300_NN