Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Pesmi

Ervin Fritz, Naši razgledi, 20. 4. 1968

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Pesmi Ervin Fritz Budnica Jaz sem, ki vam prinašam nemir, nad mojo pesmijo ne morete zakinkati po kosilu, jaz vas hočem imeti zase, vse, kakor ste. Ne poznate me še: jaz vas bom zbudil! Držim vas za srce, hudičevo ste zakrknjeni, polna ušesa imate pridig, reklame in propagande, ni vas lahko premakniti. Zbudil vas bom, pa če bi moral postati cirkuški klovn, pa če bi moral uporabljati maziljeno besedo modernih farjev, pa če bi moral nositi dolge lase in vas buditi s kitaro. Držim vas za srce, prilizujem se vam in vas zmerjam, kričim in šepečem, žongliram z besedami, postavljam se na glavo, migam z ušesi, požiram meče, bruham ogenj, iz cilindra vam vlačim golobe in zajčke: vašo zaspanost hočem spremeniti v živost. Pripravljen sem priti med vas v mini krilu (če bi moje kosmate noge bile kaj seksi), pripravljen sem se postaviti pred vas v Hamletovi pozi (z lobanjo ubogega Yoricka), pripravljen sem reklamirati svoje izdelke v oddaji cik-cak na televiziji, samo da bi vam zabil v vašo koštrunjo pamet kak dober klin, samo da bi vas pod to vašo trdo črepinjo začelo malo žuliti, da bi se, hudiči, malo zganili in napravili kakšno dobro lumparijo po lastnem nagibu, da človek od samih blagrov, ki jih je deležen, navsezadnje res ne bi začel verjeti, da je paradižu ime dolgčas. Molitev služkinje, ki ne bi rada zanosila Devica Marija, ki imaš pri teh rečeh besedo, ne daj, da bi zanosila, kadar me bo moj zidar spet odpeljal v kako vežo. Saj vem, da je greh, če šari po mojih prsih in mi vzdiguje krilo, toda odrasla sem, moje telo je čvrsto, moja bedra so napeta in moje dojke se bliskajo v temi od samote. Ne daj, da bi zanosila: rada ga imam, trdo dela kot jaz, le tu in tam se napije vina. in ob prostih dnevih me rad odpelje v kino ali na vrtiljak, bele zobe ima in čvrsto me drži v svojih močnih rokah, v laseh ima polno ometa in malte, rad se smeji in mi kupuje likerje in čokolado. Če zanosim, bom morala na belo mizo, potem me bodo ponižano in bolno nagnali kot potepeno kuzlo. A jaz sem vendar ženska kot druge. Ne daj, da bi zanosila, Marija, ti imaš besedo pri teh rečeh. Dejansko stanje Nobenemu ni tako hudo, da bi stradal, najnujnejše človek ima; ljudje sicer preklinjajo to in ono, v glavnem pa so zadovoljni, da jih puste pri miru. Nobenih posebnih problemov (v službi že, služba je služba), sicer pa nismo policijska država, dovoljeno se je napiti, dovoljeno je govoriti, dovoljeno je marsikaj tiskati, organizirati, prirediti; nihče nam ne vsiljuje na ruski način (za vsako ceno) naših najboljših pridobitev, odgovorni tovariši brez hinavstva govorijo, da trenutno kaže slabo, da pa bomo že kako; nikomur ne pride na misel, da bi poslal policijo v tovarno, kjer so ustavili delo, vojaki ne streljajo v ljudstvo, a tudi ljudstvu ne prihaja na pamet, da bi šlo na ulico. Vse je čisto normalno, vse se razvija, kot je treba: podjetja delijo zaslužke, vina nikoli ne zmanjka, v kinematografih tečejo filmi, zdravniki zdravijo, konference zasedajo, časopisi izhajajo itd. Toda tesnoba raste, tišina je preveč tiha, barometer je padel prenizko. Vse je preveč normalno, da bi bilo normalno. Beli kruh, ki ga jemo, je preveč bel, zaslužek je preveč zaslužen, brezposelnost preveč brezposelna, ideja preveč idejna, celo prostitucija se tako prilega splošnim okvirom, da je že čisto prostituirana. In tudi pesnik, ki sumi in ovohava veter in sluti polom, navsezadnje ne ve, kaj je narobe. Naši razgledi, 20. aprila 1968

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1968-04-10201-10300_NN
Javi napako na oder@slogi.si.