Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Zimsko baletno srečanje

Marija Vogelnik, Delo, 24. 1. 1976

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Zimsko baletno srečanje Delo, 14. januarja V Delu je na kulturni strani 14. jan. izšlo poročilo Andreje Tauber pod naslovom »zimsko baletno srečanje« s podnaslovom o »Smislu in nesmislu nove manifestacije: Ljubljanskih dnevov plesa 1976«. Poročilo pod vprašaj obstoj oziroma rojstvo v skladu s podnaslovom predstavlja »Srečanja sodobnih komornih plesnih in baletnih skupin Jugoslavije«, pri čemer opozarja na problem »cepljenja sil delavcev, institucij in skupin na plesnem in baletnem področju«, ki da so »že tako skromne«. Po drugi strani pa zatrjuje, da so »letošnji Ljubljanski dnevi plesa 1976 stekli brez predhodne jasne opredelitve njihovega posebnega pomena in brez razmejitve programa in vrste plesnih in baletnih skupin, ki naj bi se pojavljale na eni ali drugi manifestaciji«, pri čemer naj bi bila ena ljubljanski tradicionalni baletni bienale s svojo poletno prisotnostjo vsako drugo leto v Križankah, in drugo pravkar izpeljana prva prireditev »Srečanja« sodobnih plesnih in baletnih skupin Jugoslavije. Poročilo samo sebi oporeka z navedbo konec odstavka v katerem stoje gornje trditve, da je »organizator« Ljubljanskih dni plesa 1976 z vabljenjem »manjših amaterskih in polprofesionalnih ansamblov« že postavil »mejo« svojemu programu, čeprav seveda nadaljnja navedba »meji med profesionalno in delno profesionalno dejavnostjo« niti nima utemeljitve niti absolutno ne drži. Nasprotno, Ljubljanski dnevi plesa meje med profesionalnostjo in amaterizmom principialno ne priznavajo in sodijo, da je ona del preteklih, romantičnih odtujitvenih razrednih odnosov v družbi. Ljubljanski dnevi plesa so odprta formacija, prostovoljna. Namenjena neinstitucionirani plesnosti in srečanjem plesne sodobnosti tam, kjer živi osvobojena ustvarjalnost razmeroma odprto življenje - v komornosti, ki briše delitve med ustvarjalci in izvajalci. Vse to in marsikaj drugega je bilo opredeljenega v vrsti elaboratov, ki jih je pripravljalna skupina akcije Ljubljanski dnevi plesa in Srečanje sodobnih komornih plesnih in baletnih skupin Jugoslavije vestno obdelala v času, ki je potekel od prve zamisli za tako srečanje do prve realizacije. V času desetih let, kajti ideja o srečanju se je bila rodila leta 1966 v pisarni takratnega direktorja ljubljanskega Festivala Ferda Delaka in je on eden od njenih očetov. Seveda sodi to v almanah Ljubljanskih dni plesa 1976, ki se pripravila. V tole diskusijo sodijo odgovori na trditve poročevalke Andreje Tauber o akciji in njeni logični utemeljenosti v našem času in prostoru. Najprej vprašanje delitve in razmejitve med Ljubljanskimi dnevi plesa oziroma njihovim »Srečanjem« in poletnim baletnim bienalom. Naj nanj odgovorim z drugim vprašanjem, namreč z vprašanjem o izdelanih propozicijah ljubljanskega baletnega bienala, ki jih plesnobaletni kritiki leto za letom zahtevamo, predlagamo, čakamo. Triindvajset let od prvega ljubljanskega Festivala in šestnajst let od prvega baletnega bienala - pa še vedno čakamo. Razmejitve je mogoče opraviti, če so stališča in meje opredeljene in področja pregledna. Vkljub temu mislimo, da so s strani organizatorjev Ljubljanskih dni plesa razmejitve več kot jasne. »Srečanje« ni prireditev zunaj plesnih ansamblov, ampak je prireditev ansamblov. Tri intenzivne dni preživijo skupaj, obdani z ljudmi, ki se želijo z njimi pomešati. Tri zelo delovne dni, ki obenem pomenijo zanje odpiranje vedno odtujenega televizijskega medija, ki ga je treba približati, se z njim sprijateljiti, si ga odpreti in ga izvleči iz trdnjave samozadostnosti. Nadalje so Ljubljanski dnevi plesa namenjeni naši ljubljanski publiki, tisti, ki se poleti potepe po svetu in Ljubljano prepusti turistom in tujcem. Študentom in dijakom in mladini vseh starosti. Taki, ki ostane po predstavi v studiu A ljubljanske televizije in diskutira. Tisti publiki, ki mislimo, da ji je sodoben ples del načina mišljenja in estetike. Tisti, ki je sposobna porivati naš že tradicionalno estetiziran sodobni ples, star ravno svojih petdeset meščanskih let, naprej v prostor brez stabiliziranih estetskih norm kjer se lahko iz »multe« točke ustvarja estetika nove družbe. Tista estetika, ki je še ne poznamo; ki jo nekje po plesnem svetu išče neki Merce Cunningham če ni tudi on že zasidral svojih iskanj v varnost dopadljivega. Toda tudi taka razmišljanja so nekakšno prekoračenje naše diskusije in teme. Vrnem se k poročilu v Delu in prehajam k drugi trditvi, da namreč predstavljajo Ljubljanski dnevi plesa cepitev »že tako skromnih sil delavcev, institucij in skupin na plesnem in baletnem področju«, in zelo presenečeno razmišljam, katere so te razcepljenje sile pa institucije in skupine. Naj še tako naprezam možgane, vendar ne najdem enega sodelavca Ljubljanskih dni plesa, ki ga je bil prireditelj ljubljanskega baletnega bienala povabil, porabil, potreboval za svoje delovne priprave, in naj bi bil sedaj »razcepljen«. Nasprotno, organizatorji Ljubljanskih dni plesa mislijo, da je ugodno to, da zdaj lahko angažirajo svoje znanje in svojo usposobljenost tudi tisti, ki so stali doslej ob strani. To je vendar več kot dobro. Če namreč niso dotaknjena sredstva, ki z njimi kulturne skupnosti krijejo posredniško službo P. P. Festivala, in to je v poročilu zelo jasno povedano; če niso s tem naložene nobeni instituciji nobene dodatne delovne naloge in obremenitve, če plesne skupine Ljubljanskih dni plesa 1976 in »Srečanje« same od sebe ponesle naprej in če so mladi ljudje polnili predstavo za predstavo; čeprav sam bog ve, odkod so dobili potrebne informacije, ker je informativna služba bila vsekakor zelo pičla, mar to ne zadostuje za potrditev obstoja dveh plesno baletnih prireditev v Ljubljani. Posebej ako upoštevamo, da je baletni bienale samo vsako drugo leto in torej ne ustvarja kontinuitete plesne in baletne prisotnosti v Ljubljani. Poročilo Andreje Tauber dodaja zaskrbljenost zaradi tega, ker ima »očitno ljubljanska televizija dovolj sredstev, da si lahko privošči take eksperimente (improvizacij v kinetičnem prostoru)« in izraža željo, da bi »bilo dovolj sredstev tudi takrat, ko se pojavi nekdo z izdelanim in resno pripravljenim projektom za baletni film«. Ne odgovarjam za televizijo, vendar moram kot precej dober poznavalec televizijskega procesa pojasniti, da televizija brez (laboratorijskih) eksperimentov ne more obstajati in živeti. In da je seveda sleherni eksperiment hkrati tudi rizik. Čeprav iz istih izkušenj vem, da je iz materiala, ki ga daje takle eksperiment, običajno še kako mogoče dobiti svežo in zanimivo oddajo. Vsekakor z nekaj »lepotnimi« napakami, ki pa so za TV medij neminovne. Televizija pač ni beletristika, ampak časopis (kot je rekel Maurece Bejart). Še tole: precej dobro poznam plesnobaletne projekte za film in TV in vem, da »resno pripravljenih« zadržanih ali zaležanih »projektov za baletne filme« v predalih ljubljanske TV sploh ni - razen nekaj mojih. Marija Vogelnik, Ljubljana

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1976-01-01-31_799-11
Javi napako na oder@slogi.si.