Strmina, tlakovana z ljubeznijo
Miroslav Slana - Miros, Dnevnik, 17. 1. 1976
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
TRIDESET LET MARIBORSKE OPERE IN BALETA V SVOBODI
STRMINA, TLAKOVANA Z LJUBEZNIJO
Z nedavno otvoritveno premiero domače opere Ero z onega sveta je MARIBORSKA OPERA skromno slavila 30-letnico delovanja v svobodi; skromno, kot je skromna vrsta njenih zaslužnih članic in članov.
Samo najpredanejša ljubezen do glasbe je bila tista jeklena vez, ki je združevala operne entuziaste, da so vztrajali s svojimi bornimi plačami skozi najtežavnejše trnove strmine do prvih zvezd, ki so se začele svetlikati na obzorju MARIBORSKE OPERE.
Starejše jubilantke se spominjajo, da je bilo pravcato razkošje, ko so jim uredili garderobe in vanje napeljali vodovod z bojlerji. Gmotne razmere še tudi danes niso urejene, več dolgoletnih članic in članov je še vedno brez stanovanj. Plače zboristov in baletnikov ne segajo današnji draginji niti do pasu.
Neverjetna razlika je namreč, ko Italijani prejmejo preko 200 starih milijonov dinarjev za približno enako operno gostovanje, za kakršno prejmejo naši, denimo, samo tri milijone.
Družbeni dejavniki so vendarle začeli odpirati oči in treba bo naposled priznati, da je mariborska opera odigrala v tridesetih letih pomembno narodno, kulturno, umetniško in družbeno politično vlogo. Toda treba bo še krepko udariti po mizi, preden bo pravilno ovrednoteno baletno in operno delo.
Za uverturo spregovori o vlogi in pomenu opere njen direktor Boris ŠVARA.
,,Smo edina poklicna glasbena ustanova v severovzhodni Sloveniji. Poleg uprizarjanja opernih in baletnih predstav gojimo še koncertno dejavnost. Naš operni prispevek h kulturni in duhovni vzgoji ljudi se vse močneje odraža v glasbeni osveščenosti občinstva. Vse večje zanimanje občinstva zagotavlja operi trdno in trajno mesto, saj je povpraševanje po opernih in baletnih predstavah vse večje. Uvedli smo tudi novo obliko uprizarjanja baletnih koncertov po Sloveniji in sosednjih republikah. Letno pripravimo štiri operne in eno baletno premiero ter štiri koncertne programe. V zadnji sezoni smo imeli 135 predstav."
,,Kakšne so vaše delovne razmere?
,,Delamo v zastarelih prostorih, ki ne ustrezajo sanitarnim in varnostnim predpisom, dvorano si delimo z dramo, zavoljo česar smo žrtve hude utesnjenosti pri razporejanju vaj in predstav."
V zvezi s tem je treba pojasniti, da so v začetku sezone inšpekcijske službe razglasile gledališke prostore za toliko dotrajane, da v njih ni mogoče več zagotoviti potrebne varnosti obiskovalcem predstav in zaposlenemu gledališkemu osebju. V gledaliških prostorih niso dani niti najosnovnejši delovni in sanitarnotehnični pogoji dela.
,,Kako je z uprizoritvami domačih oper?
,,Z uprizoritvami domačih opernih del smo med prvimi pri nas. Skoraj vsako sezono naštudiramo vsaj eno domačo opero. V ta namen se dogovarjamo za tesnejše sodelovanje z ljubljansko opero in temu primerno skušamo prilagoditi program."
Pereč problem, ki količinsko in kakovostno utesnjuje delovanje opere, je pomanjkanje kadrov, kajti v Mariboru ni visokošolskega glasbenega študija. Veliko mladih talentov odide študirat v Ljubljano, Gradec ali Zagreb, tam se pogosto vključijo v glasbeno življenje. Večja mesta nudijo večje možnosti uveljavitve in zaslužka prek radija in televizije. Rešitev bi bila v ustanovitvi nekaterih oddelkov Akademije za glasbo in v gradnji že zdavnaj načrtovane radijske hiše v Mariboru.
,,Ali se mariborsko operno občinstvo razlikuje od ljubljanskega?
Velik del mariborskega občinstva sestavlja mladina, v tem se nemara res razlikujemo od Ljubljane in zato delujemo v vzgojnem smislu prvobitneje. Želja po določenih uprizoritvah in odziv nanje, to je skorajda v vseh mestih enako. Število obiskovalcev raste še zlasti po zaslugi koncertne in baletne dejavnosti."
,,S koncerti in baletom ste uspešno prodrli med ljudi. Ali obstaja možnost, da bi prodrli tudi z operami med delavce in bi jih uprizarjali v tovarniških halah?"
,,To bi bilo sicer mogoče, vendar ne smemo pozabiti na ustrezni prostor za odrsko postavitev, orkester, tehniko, kar bi bilo najbrž drago. To ni rešitev. Rešitev je v novi, prostornejši dvorani."
Maketa za dograditev in adaptacijo gledališča je že izdelana. Vprašanje je, doklej bo ostalo pri maketi? Pristojni inšpektorji zahtevajo, da se novogradnja postavi najkasneje do 31. decembra 1980.
Ko zaidem za kulise med šminkerje, lasuljarje in krojače, ki se pred nastopom potijo po garderobah ter spreminjajo soliste in vsakdanje obraze devetintridesetih opernih zboristov v neke druge, vsakdanjosti odmaknjene like, ki jih bodo čez nekaj trenutkov oživili na odru, se zapletem v kopico pisane ropotije, ki je občinstvo ne bo videlo, saj se z njo samo oblikuje zunanji videz opernih oseb.
Prisluhnem jedri Marinki CILENŠKOVI, ki je že trideset let zvesta operi in ve vse o težkih začetkih, ko so se morali šminkati s tekočimi industrijskimi barvami, ki so nemalokrat zapustile vneto kožo, in ko so bili še prinašali v garderobo vodo v škafih, če so si hoteli zmiti šminko z obrazov. Vztrajala je zlasti iz ljubezni do glasbe.
Iz enakih razlogov vztraja tudi mlajši zborist, ki mi pove za opernike značilno zgodbo:,,S pet člansko družino stanujemo v plesnivi podnajemniški sobici, kjer zamaka, a ni upanja na boljše stanovanje.“
Poleg enajstih prekaljenih solistov ima opera tudi nekaj mladih obetavnih glasov, med katerimi sta mezzosopranistka Majda ŠVAGANOVA in sopranistka Veronika MIHELIČ. Pevki se kristalizirata skoz trdo delo in pri tem, v svoji skromnosti, sploh ne tožita zaradi neurejenih razmer. Zato pa se tembolj iskrijo križne debate na račun opernih (ne)kritikastov, ki včasih ocenjujejo petje nerealno in brez zadovoljivega poznavanja pevcev, namesto da bi jim dali malce bodrilne opore.
Najskromnejši in najpredanejši umetnosti so nedvomno baletniki. Ti večine nimajo danih niti najosnovnejših bivalnih pogojev. Priselili so se iz vseh vetrov, celo iz Beograda.
Nekatere baletnice so se poročile - v podnajemniške sobe in ne vedo, kako in kaj bo jutri. Mladi Beograjčanki so pred kratkim povišali plačo; pravi, da je to zanjo zdaj pravo razkošje, dasiravno je še zmerom preskromna. Postaven baletnik, nekdanji prosvetar, pove, da je pred šestimi leti zaslužil samo 74 starih tisočakov mesečno. Z drugimi meni, da so Mariborčani preobremenjeni s predsodki do baleta, da ne znajo vrednotiti te vrste umetnosti, ki je umsko in fizično še napornejša od petja.
Baletnikov je številčno malo, zato se njihov glas ne sliši daleč. Potrebovali bi močne,,ojačevalce", da ne ostanejo prepuščeni na milost in nemilost. Nemalo sem bil presenečen, ko sem na frizerskem stolčku ujel baletko, ki pleše na mariborskih deskah že triindvajseto sezono. Ko bi ji dali petsto jurjev plače, bi najbrž mislila, da se šalijo z njo, saj je zrasla na kulturniški strmini, kjer prva leta dela sploh ni prejemala redne plače, ampak samo nered en honorar. Vsa ta leta ji niso mogli nuditi stanovanja. Baletniki imajo beneficirano delovno dobo, triindvajset let, zato pojde kmalu v pokoj - brez vseh gmotnih materialnih dobrin, z eno samo veliko ljubeznijo v srcu.
Zrinem se v podolgovat in tesen kletni prostor, tako tesen, da me spominja na konservo.
,,To je garderoba za 50 orkestrašev," pripomni glasbenik z godalom, stoječ med vrati, ker je notri že vse polno ljudi in zvokov.
Mož, ki piha v inštrument za omaro, me potolaži:,,Ko dobimo novo gledališče, bo tudi garderoba večja."
Tisti v najtemnejšem kotu ob šahu, ki pravijo, da tedaj, kadar ne šahirajo, vadijo, potožijo o kadrovskih luknjah. Takoj zatem pa zaslišim staro pesem o stanovanjskih stiskah in o tem, da bi bilo treba na neki način povečati stanovanjski sklad.
Kljub težavam so v orkestru tudi taki entuziasti, ki slavijo letos tridesetletnico dela.
V Mariboru je nujno potrebna široka družbena akcija, ki bo ovrednotila ustvarjalnost glasbenikov in baletnikov ter jim zagotovila znosne bivalne in delovne razmere. Gmotna sredstva, ki so mariborskemu gledališču na voljo za opremo predstav in za avtorske honorarje, so tako pičla, da silijo gledališčnike v kompromis, ki resno ogroža umetniško raven opere in baleta. Pri tem je treba naglasiti, da je prejela MARIBORSKA OPERA leta 1972 posebno priznanje na,,ANNALU KOMORNE OPERE" v Osijeku; v konkurenci skorajda vseh jugoslovanskih opernih hiš in dveh inozemskih oper je prejela dve diplomi od petih podeljenih. Pohvale so prejeli tudi v Trstu, Gorici, Celovcu in Gradcu.
Mariborska opera slavi 30-letnico dela v svobodi v času, ko njen socialni položaj in standard še nista preveč obetavna, toda lahko se pohvali s številnimi uprizoritvami, ki so na umetniško visoki ravni, kar naj bo porok, da bodo operniki slavili 35-letnico na močnih samoupravnih temeljih in trdnejšem osebnem blagostanju.
Kljub pičlim gmotnim sredstvom dosega mariborska opera lepe uspehe, njeni entuziasti pa so na umetniško visoki ravni
TENORIST OGNER - ERO Z ONEGA SVETA IN MEZZOSOPRANISTKA ŠVAGANOVA - DOMA, DRUGA ŽENA BOGATEGA KMETA.
ANSAMBEL LEZE IZ KONSERVE ALI POGLED NA MAKETO ZA DOGRADITEV IN ADAPTACIJO GLEDALIŠKEGA STAVBENEGA SKLOPA. ZAHTEVA INŠPEKCIJE: GRADNJA MORA BITI ZAKLJUČENA NAJKASNEJE DO 31. XII. 1980. V OSPREDJU STARA DVORANA, NA DESNI PREREZ SKOZI GARDEROBNI TRAKT, V OZADJU NOVA DVORANA.
MIROSLAV SLANA-MIROS
Ta članek še ni bil pregledan.
- Področja
- Refleksija in publicistika Opera Ples
- Producenti
- SNG Opera in balet Ljubljana
- Uprizoritve
- ERO Z ONEGA SVETA, Neubauer, 1975
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1976-01-01-31_799-3