V znamenju iskanja
Lojze Smasek, Večer, 29. 9. 1964
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
Jeev2 TV PREJŠNJI TEDEN
V ZNAMENJU ISKANJA
Skozi Jugoslavijo Ta oddaja, ki je marsikdaj oslabljeno prenašala utrip našega današnjega življenja, je s svojim zadnjim »potovanjem« resnično uspela: lotila se je namreč poplave krvoločnosti in poltenosti, ki pljuska iz naših časopisnih kioskov v obliki zelenih, rumenih in ne vem kakšnih serij najbolj sadistične in neumne kriminalne literature (proti dobremu zabavnemu in detektivskemu prizadevanju nima nihče ničesar), neokusno vsiljive slikovne in tektovne erotike itd..., itd... Z zanimivimi, reportersko odlično zasnovanimi prijemi je opozorila na ta problem. In s tem je o oddaji vse povedano. Škoda, da ni mogoče zapisati tudi stavka: poiskala je krivce za to stanje, ne imena zalžb in podjetij, temveč prava imena gibal, ki silijo založnike v ta kriminal s kriminalom.
Odmori - kot razdalja med koncem ene in začetkom druge oddaje sicer še obstajajo, vendar vedno bolj pod drugim imenom, kot reklame. Tistih nekaj pravih odmorov (ki si jih prav nič ne želimo, vendar jim kot nujnemu zlu privoščimo čim znosnejšo obliko), pa vse premalo izkorišča svoj obstoj za zrele domisleke, med kakršne je vsekakor sodila prejšnji teden serija čudovitih fotografij rok pri najrazličnejših opravilih, nežnih, zgaranih, mirnih, dinamičnih... lepih.
Glasbena porota . Poslušanje vrste popevk iz glasbenega avtomata v viteški dvorani ljubljanskih Križank in opazovanje aplavzometra (ocena publike) in točkovanja (ocena žirije) utegne kaj kmalu postati dolgočasno, kajti tej novi oddaji, ki je bila sicer nadvse prijetno in tekoče vódena in ki je ponudila dokaj zanimiv popevkarski izbor in precej svežine, manjka atraktivnosti. Gledalcem in poslušalcem v dvorani je na razpolago samo svet zvokov, pred televizorji sedečim pa poleg tega še vrsta zanimivih detajlov (nog, ki udarjajo ritem k izvajani popevki, skrivnih nasmehov itd., itd.), vendar pa tudi neprijetna prekinitev kar sredi (se pravi: po drugi tretjini) programa, ki ga je občinstvo v dvorani gledalo do konca. Košček zaključnosti pa bo že potrebovala ta končno televizijska oddaja in nekaj več atraktivnosti.
Jaga baba Paplerjevi komediji, s katero so se odprla vrata nove slov. televizijsko igrske sezone, grozi nevarnost, da jo bodo preveč dobesedno razumeli, da bodo zgodbo o Jagi babi, ki se po tisočletnem spanju spet prebudi in kot mladostno razburljiva Jagica Babič zrevolucionira vse, kar je zavoženega od gospodarstva do kulture, pozabili gledati kot parabolo. Seks v tej komediji je samo simbol za tisti tujerodni »nekaj«, ki mora pri nas vedno popravljati situacijo, ne pa dobro znane zakonitosti posameznih področij človeške dejavnosti. Zato ga (seks namreč) ni treba razumeti kot komponento, ki ji je pripisana prevelika teža. Škoda le, da ni avtor širše in bolj domiselno obdelal tega urejevalnega in popravljalnega mehanizma, ki mu je v konkretnem primeru ime seks, da ni ustvaril polnokrvnejšega konflikta v osebah in med njimi. Vse je ostalo le pri drobnih domislicah, posameznih prizorih, kot celota pa je Jaga baba nekoliko prazna in včasih celo dolgočasna. K temu učinku pa je prav gotovo pripomogla tudi realizacija, ki ni našla poti do televizijske groteske (kajti le to bi bila rešitev za Jago babo) in se je ustavila pri spodobni, nekoliko resnobni komediji... pri čemer pa je spet treba dodati, da so bili, na primer, prizori z miličnikoma in direktorjem muzeja nadvse imenitno zrežirani in zaigrani (Mirč Kragelj, Janez Eržen, Tone Homar in Aleksander Valič).. In podobnih, delnih uspehov je bilo še več. Žal pa premalo za sestavitev učinkovite celote.
Lojze Smasek
Maks Bajc (tat in obuditelj Jage babe), Janez Eržen in Tone Homar (strumna in brumna miličnika).
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1964-09-2701-2800_2790