Henrik V.
D. J., Mladina, 19. 9. 1964
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
HENRIK V.
V skorajda šovinistično obarvani nacionalni epopeji, verjetno edini in zato največji, kar jih je Shakespeare napisal, se renesančna problematika kraljevske odgovornosti, čaščenje vojaških uspehov Henrikove Anglije, demagogija in humanizem oblikujejo v osrednji problem drame: Vprašanje vojne. To vprašanje, ki se v elizabetinski dobi tolmači kot človeški družbi immanentna lastnost, če že ne potreba, kot naravna dialektika tostranskega reda stvari in pojavov, pa je v sodobnem svetu pridobilo povsem nove aspekte, ki so v diametralnem nasprotju s Shakespearovim gledanjem na zgodovinske dogodke Agincourta. Tako kot so nekateri že za časa Henrika VI. z brezupnimi napori skušali ohraniti vojaške pozicije preteklosti in s tem tudi svoje materialne interese, so se marsikdaj pozneje v zgodovini, ne kot osamljen slučaj, temveč kot družbena zakonitost in pravilo pojavljale iste in podobne težnje. Potegniti paralele s trenutnim mednarodnim političnim položajem ne bi bilo težko in prav nič umetno. Vendar pa je režiser Peter Hall, kljub temu da se je brez dvoma zavedal aktualnosti teme Henrika V., saj je v spremni besedi gledališkega lista osebno poudarjal podobne elemente, konec koncev le ostal zvest izvirnemu, zgodovinskemu Shakespearu. Tako je predstava Henrika V., razen nekaterih bledih in komaj opaznih poskusov aktualizacije, obtičala na ravni elizabetinske politične miselnosti. Henrik V. je idealni kralj med kralji. V primerjavi z dekadentno šibkim, muhastim in vase obrnjenim narcisoidništvom Riharda II., pa zločinsko okrutnim, totalitarističnim samodrštvom Riharda II., je seveda politična zrelost, življenjsko izkustvo in človeška uravnovešenost Henrika V. videti če že ne kot demokratični centralizem, pa vsaj kot zgodovinsko najbolj sprejemljiva varianta kraljevske oblasti.
V tem smislu so režiser in igralci ukrenili vse, kar je bilo v njihovi moči, tega pa ni bilo malo – da je Shakespearov »militarizem« v okviru »comedie anglaise«, kot bi lahko poimenovali dramski ciklus historijev, zvenel čim bolj pristno. Kralj kot vzorec notranjih protislovij, ki jih določa aktualna konstelacija sil, je v takem konceptu v ospredju pozornosti. Kljub tehnično popolni in iznajdljivi režiji ter vrhunski igri ustvarjalcem predstave ni popolnoma uspelo odvzeti tekstu značaj dolgoveznosti, občinstvu pa preprečiti občasno dolgočasenje. Najbolj intenzivno so delovali vojaški prizori, Henrikovi monologi in komični vložki s francoskega dvora.
Igra Iana Holma je čutno in razumsko nenavadno ugajala. Njegov Henrik V. je bila postopno grajena figura, ki je iz mladeniške prešernosti, vedoželjnosti, razposajenosti in avanturizma z neprestano prisotno rdečo nitjo odgovornosti razvojno rastla v zapleten lik odločnega, umirjenega in brezkompromisnega vladarja. Simpatična pojavnost mladega Holma, njegova temperamentna in obenem asketska igralska sredstva, izredno izdelana telesna kultura in intimna, izrazno bogata mimika so prispevali k temu, da je bil v celoti eden najbolj zapaženih igralcev v prvem delu letošnjega festivala.
Če skušam zgostiti svoja opažanja iz mesta ob Avoni v splošen gledališki vtis, potem moram opisati večji del gledališke dejavnosti kot težnjo v usmeritev k preprostemu, a učinkovitemu igralskemu stilu. Ta osnovna orientacija je sicer dosledno in prevladujoča, ni pa izključno edina. Baroka in patetike skorajda ni več zaslediti, čeravno je v pretežno robustnem, vsakdanjem, čistem dramskem izrazu še nekaj ostankov starejše gledališke šole. Velik napredek je dosežen na področju sodobnega odrskega jezika, kjer je dikcija, bodisi verza, bodisi ritmične Shakespearove proze, v veliki meri osvobojena konvencionalnih načinov podajanja. Ob upoštevanju svežih poti, ki jih ubirata režija in scenografija, kljub pomanjkanju nekih izrazitejših sodobnejših idejnih akcentov, lahko z gotovostjo trdim, da je William Shakespeare »v kraju domačem« v zavidljivo zanesljivih rokah.
D. J.
Jan Holm kot Henrik V. in Katharine Barker kot Katarina Francoska
- Področja
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Osebe
- William Shakespeare
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1964-09-2701-2800_2800-2807