Frank Wedekind: Pomladno prebujenje
Vasja Predan, Naši razgledi, 12. 3. 1976
Dostop do članka je zaklenjen
Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.
-
Izpolni vlogo
Izpolnite vlogo za dostop
Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.
-
Prijavi se
Dostop imam že odobren
Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.
drama
Stalno slovensko gledališče
Trst
Frank Wedekind: Pomladno prebujenje
Vasja Predan
Tako kot knjige (in njihovi avtorji) imajo tudi drame svojo usodo: ali zmagajo ali pa jih nemila, nenaklonjena, z vsakršnimi »relativnostmi« prepojena plast časa in razmer pregrne, izobči, potisne v (začasno) pozabo. A če je v takem izbrisanem delu kaj veljavnega, pride čas, ko novi stezosledci odgrnejo plast, oživijo potisnjeno in pozabljeno, izobčencu vrnejo veljavo.
Táko usodo je doživel nemški pisatelj, komedijant in kabaretist Frank Wedekind pod konec minulega stoletja in še posebej njegova »mladinska tragedija« Pomladno prebujenje, delo, ki je lani doživelo »rehabilitacijo« zlasti v nemškem gledališču.
Manj pomembno se zdi v tej zvezi vključevati literarnozgodovinski spomin in obnavljati bodisi konkretne reakcije cenzure leta 1891, ko je Pomladno prebujenje izzvalo pravi šok, ali povezovati to usodo npr. z Büchnerjem, Hauptmannom, Strindbergom in kasneje Freudom ali O'Neillom, se pravi s tistimi, ki so bili tako ali drugače zapleteni v podobne problemske zanke kot Wedekind. Poučno, čeravno za pričujočo vabo manj nujno se zdi razpredati tudi premise o tem, kaj in kako je Wedekind v svojem delu ravnal z naturalističnim izročilom ali kaj in kako je vnesel ekspresionističnega v svojo literarnost. Slej ko prej ostaja v središču zanimanja moralna in socialna problematika Pomladnega prebujenja, kakor jo je bil v svoji »mladinski tragediji« popolnoma nonkonformistično in za svoj čas v vseh pogledih »bogokletno« izrekel naš pisatelj.
Pomladno prebujenje je drama mladostnikov. Moritz, Melchior in Wendla se kot središčni junaki znajdejo in zalotijo v svetu, ki je ves urejen, uzakonjen in uklenjen v najrazličnejše moralne, socialne in zlasti religiozne spone. Ta svet takorekoč institucionalizira dvojnost in razcepljenost: duhovnost pred telesnostjo, skritost pred razkritostjo, zavrtost pred sproščenostjo, konvencijo pred naturo, bogaboječnost pred laičnostjo, dogmo pred svobodo, prepoved pred spontanostjo. Razkriti eros, telo, spol, nagon, ovedeti se svoje naravne narave, sanjati ali sanjariti sredi suhe, brezdušne, trde življenjske môre, pomeni upirati se bogu, krščanski moralki, postavam, meščanski hipokriziji »Pod moralo razumem dejanski produkt dveh imaginarnih količin. Imaginarni količini sta morati in hoteti. Njun zmnožek se imenuje morala in njegove realnosti ne moremo zanikati,« pravi Zakrinkani ob koncu Pomladnega prebujenja. Morati in hoteti je potemtakem tisti najusodnejši razcep, ki človeka od nekdaj do današnjih časov razpenja v permanentni spopad s sabo in svetom. Kdor daje hotenju prednost pred moranjem, izbira med življenjem in smrtjo, duhovnim in tudi fizičnim. Vrhovni princip hotenja je svoboda, moranja izobčenost. To moranje si nadeva najrazličnejše funkcije in epolete: zdaj je to meščanski puritanizem kot (lažna) čistost in (hipokritična) moralnost, zdaj socialnooblastniška kanoniziranost kot »visoki red«, zdaj krščanska militantnost kot strah pred izobčenjem. »Kdor zavrne milost, s katero je večni oče blagoslovil v grehu porojene, ta bo umrl duhovne smrti! Kdor v samovoljnem mesenem zanikanju čaščenja, namenjenega Bogu, služi in živi hudobcu, ta bo umrl telesne smrti! Kdor pa predrzno odvrže križ, ki mu ga je usmiljeni naložil zavoljo njegovih grehov, resnično, resnično, povem vam, ta bo umrl večne smrti!« To so visoke besede visokega krščanskega in meščanskega odličnika Kahlbaucha ob grobu mladega Moritza, ki je po logiki takih militantnih ukazov moral umreti trojne smrti samo zato, ker je v erotičnem zanosu iskal ob duhu tudi telo, ker je torej dal prednost hotenju in naravi pred moranjem in zakonom. Po isti logiki mora umreti lepa, mlada, svoje telo razkrivajoča Wendla, na videz manj zla usoda poboljševalnice čaka najbolj prebujenega in uporniškega mladostnika Melchiorja: »Nazadnje tudi poboljševalnica ni kraj groze, kakršnega si predstavljaš. V zavodu je poudarek na razvijanju krščanske miselnosti in občutja. Tam se bo fant končno naučil ceniti dobro namesto zanimivega, pri svojih dejanjih pa se ne bo ravnal po svoji naravi, temveč po zakonu.« Takšna in samo takšna more in mora biti sodba »svobodoumnega« meščanskega očeta Gaborja nad »bogokletnim« sinom Melchiorjem. Ko ob koncu Zakrinkani kot nekakšen mefistofelski deus ex machina svojega faustovskega Melchiorja odreši poboljševalnične usode, to seveda ni nikakršen pogrošni »happy end«, marveč dosledno metaforizirana logika Wedekindovega resničnega svobodoumja, datiranega, ne pozabimo, z letnico 1891!
Seveda pa v Pomladnem prebujenju ne gre samo za svobodoumje in apoteozo razvezanega, sproščenega hotenja nasproti obskurnemu moranju, marveč še za marsikaj več. Gre za celostne nasledke tega in takega, takorekoč vsakršnega moranja. To moranje namreč slejkoprej mora povzročiti vsakršno zavrtost, od te pa ni daleč do vsakršne sprevrženosti: njen ekstremni nasledek je bodisi samomor bodisi prestop v agresivnost tudi najskrajnejše vrste. »Lahko pomilujemo mladost, ki misli, da je njena tesnoba idealizem, in starost, ki ji hoče v trmasti ošabnosti zlomiti srce... Lahko prisluhnemo nedolžnim v samotni ljubezenski stiski ali pogrošnim vlačugam pri prebiranju Schillerja... Vidimo boga in hudiča, kako se smešita drug pred drugim in nič nam ne more omajati prepričanja, da sta oba pijana...«. Te Moritzove besede so seveda prebujena izpoved mladega človeka, ki je za ceno smrti prišel do spoznanja, še bolj usodne pa postanejo, ko doumemo, kako majhen je pravzaprav korak od »pijanega boga in hudiča« do pijanega in podivjanega »(nad)človeka«, ki zavrt in zdogmatiziran, opeharjen za najbolj naravno sproščenost zdrvi najbolj nenaravnim konsekvencam in dejanjem naproti. Wedekind je, vedé ali nevedé, anticipiral (fašistoidne) procese, ki jih je v kasnejši nemški in evropski zgodovini vsakršna zavrtost in še posebej indoktrinacija mladih povzročila in ki takorekoč kot permanentna nevarnost nenehoma preži na nas v svetu tudi današnjih institucij, sistemov, vsakršnih religij, militantnosti ali na kratko: v svetu moranja.
Teh razsežnosti Pomladnega prebujenja bržčas niso prezrli tisti, ki so to Wedekindovo »mladinsko tragedijo« znova prebrali in jo problemsko in odrsko aktualizirali: kot dramo mladostnih stisk, ki jih tudi naš na videz manj puritanski čas navzlic takoimenovanim »seksualnim revolucijam« ni razpletel in osvobodil ne v intimno človeškem ne v socialno represivnem pogledu.
Poglavitnim pomenskim jedrom Pomladnega prebujenja smo posvetili nekaj več prostora zato, ker so sorazmerno tesno prepletena z odrsko vizijo, kakor jo je v režiji Zvoneta Šedlbauerja, scenografiji Svete Jovanoviča, kostumski opremi Anje Dolenčeve ter v prevodu Bogdana Gjuda in dr. Silvina Košaka uprizoril igralsko pomnožen umetniški zbor Stalnega slovenskega gledališča iz Trsta. Nemara ta tesna prepletenost ni razvidna na prvi pogled, nemara se je kakemu manj pozornemu kritičnemu očesu in ušesu izmaknila, vsekakor pa velja o predstavi kot celoti ne glede na nekatere Wedekindove dramaturške neizravnanosti ali tudi uprizoritvene nedomišljenosti priznati, da je prav omenjena jedra gledališko opomenila in se zapisala v spomin kot posebne vrste angažirano svarilo, prepojeno s tisto krhko vsebino, ki jo zajema opredelitev »mladinska tragedija«.
Preden nekoliko natančneje razberemo poteze te »krhke vsebine«, opomnimo na tole načelno vprašanje: kadarkoli zavzeti, odprti in iščoči, živi gledališki ustvarjalec nanovo prebere dramsko predlogo, tega očitno ne počenja, če je le dovolj nadarjen in resno ambiciozen, na način apriornega zanikanja nekdanjega, starega branja. Brati nanovo, nanovo uzreti in ugledališčiti pomeni, skušati razgrniti tiste plasti ali medtekste in podtekste, ki so zavoljo najrazličnejših razlogov nekoč morali ostati neuzrljivi, zastrti ali celo hoté prezrti. To seveda ne pomeni, da enakega postopka ne bo mogoče uveljaviti nekoč pozneje.
V našem primeru, ko gre za prvo slovensko uprizoritev Pomladnega prebujenja, gre tudi za prvo branje. A to še ne pomeni, da bi tako branje ne moglo preseči nekaterih »stereotipov«, s kakršnimi bi to Wedekindovo dramo bral uprizoritelj, ki bi se je bil lotil v manjši časovni razdalji od nastanka. Vsekakor bi jo takrat bral opremljen ali celo obremenjen s tedanjimi skušnjami.
Zvone Šedlbauer je skupaj s sodelavci zmogel »preskočiti« nekatere časne zapore in je mogel z izkušnjami sodobne občutljivosti, upoštevaje raznotere zgodovinske travme, uzreti današnjo, se pravi, aktualno podobo Pomladnega prebujenja. V navideznem nasprotju s tem spoznanjem je vnanji, vizualna omika in »obleka« predstave: vse v njej namreč »diši« po fin de sièclu, a notranja intenziteta, njen človeški pretres in njeno zavzeto idejno svarilo zategadelj ni nič manj živo, aktualno, današnje. In to, se mi zdi, je prva in poglavitna domišljenost te predstave.
Seveda bi bil Šedlbauer lahko ravnal tudi drugače: tako kot npr. nedavna frankfurtska uprizoritev bi tudi tržaška mogla biti navzven aktualizirana, zlasti erotično in čutno izzivalnejša, šokantnejša, če uporabimo to modno opredelitev. Nemara bi si s takimi prijemi pridobila več popularne veljave, toda vprašanje je, ali ne bi oskubila tiste pretresljive intenzitete, ki je manj vidna oblika, a toliko relevantnejši pomen te predstave. Če to misel prevedemo v slogovne kategorije, lahko rečemo, da bi uprizoritev utegnila biti očem vabljivejša, tudi objektivno vizualno bogatejša, ko bi se na priliko usmerila v slikovito naturalistično detajliranje ali ekspresionistično izraznost in izrazitost. Seveda je režija z vztrajanjem pri ostrem problemskem nakazovanju pomenov in ne pri drobnjakarskem posnemanju resničnosti vizijo Pomladnega prebujenja spravila v tveganje: da bo namreč predstava zlasti vizualno čista, vendar vzdržna. In je tudi bila. Kakor je zavoljo tega pridobila na strogosti, je hkrati premočno poenotila valovanje zlasti čustvenih in liričnih tresljajev, kontraste pa iskala in našla v generacijski polarizaciji, kjer so stari bili potisnjeni skozinskoz v grotesko, manj v ironično razdaljo, mladi pa v lirizacijo.
Tako globalno podobo je v marsičem vtisnila kreacija odrskega prostora: prizorišče je namreč takorekoč prazno, od sivih sten zaodrja se v gledalčeve oči upijajo samo rjave, barvno z ozadjem neusklajene premične »lože«, podobne odprtim kopališkim kabinam, zdaj raztresene zdaj na poseben način komponirane v tem sivem, gluhem, domala »nemško mučnem« prostorju. In prav v tem »prostorju« se je sicer imenitno naravnana notranja intenziteta od časa do časa skorajda potapljala v brezodmevno sivino. Kot rečeno: nemara je s tako kreacijo prostora (in pravzaprav tudi časa) bila dosežena zatajevana strogost, žal pa so njeni ostrini bili žrtvovani vzgoni razpoloženj, ozračja, atmosfere.
Po drugi strani pa ne gre prezreti, da je tej »žrtvi« očitno bila nadrejena neka druga intenca predstave: igralstvo, natančneje, igralec kot središče vsakršne pozornosti. Dolžni smo povedati, da smo se v bližnji preteklosti tudi v naših gledališčih že kdaj srečali s takim osrediščenim principom igralca. In skoraj zmerom smo ugotavljali, da je bila zavoljo takega razumnega principa vloga in naloga igralca zgolj še potencirana. Marsikdaj taka poudarjenost in zahtevnost nista obrodili enakovrednih in ustreznih plodov, a v primeru tržaškega Pomladnega prebujenja se je to v poglavitnem zgodilo. In to, se mi zdi, je druga, še posebej važna odlika te predstave. Predstave, ki uvodoma opredeljenih vsebinsko-idejnih pomenov ni izrisala skozinskoz enako silovito, a je bodisi čustvene pretrese mladih bodisi njihovo tragiko in zavrtost bodisi grotesken institucionalni mraz starih pregnetla v osveščujoče in svarilno gledališko dejanje in doživetje.
Ne Wedekind ne Šedlbauer nista, kajpada, ne mogla ne marala skriti svoje naklonjenosti mladim v Pomladnem prebujenju. Wendla, Melchior in Moritz táko naklonjenost ne le zaslužijo, marveč jo v drami s svojo pokončno in tragično držo tudi v vsakem pogledu terjajo. Za to vodilno trojko mladostnikov je režiser izbral študente ljubljanske gledališke Akademije Olgo Kacjanovo, Zvoneta Agreža in Aleša Valiča. Če s konvencionalno besedo opredelimo ta režiserjev izbor, moramo povedati, da je ravnal razumno in preudarno, saj so mladi protagonisti docela upravičili režiserjevo zaupanje. S splošno potezo moremo nastop mladih, ob vodilni trojki tudi drugih in med njimi zlasti Stanislave Bonisegneve, orisati kot aktiven, z ustrezno neposrednostjo in svežino prepojen donesek tej zanimivi predstavi. Olga Kacjanova, po zaslugi filmskih vlog že najbolj uveljavljeno ime vodilne trojke, je Wendlo oblikovala kot sproščeno, krhko in vedoželjno kipenje prebujajoče se dekliškosti, ki v trčenju s kanoniziranim svetom doživlja skušnjave, stiske in pretrese. Kacjanova je z nekoliko nevrotizirano melodiko stavka, a skozinskoz obarvano z zaupljivo krhkostjo in prepletom hotenja in strahu, nagajivosti, naivnosti in tudi plašnosti lirizirala Wendlin nemir, vedri vzgon uvodnih prizorih in potrtost ob koncu. Manj pomembno je vprašanje, ali je bila celovita artikulacija Wendline vloge v vseh nadrobnostih dognana - Kacjanova je nemara gibno kulturo temeljiteje razčlenila in domislila kot govorno, važno je, da je podoba razcepljene in v tesnobna opotekanja potisnjene mladostnice sugestivno žarela v celostni človeški pretresenosti. Najbolj premočrtno in pokončno podobo mladih v Pomladnem prebujenju je v skladu z vlogo upodobil Zvone Agrež kot Melchior. Premočrtnost in uporniška drža pa nista bili zgolj enoplastni. Agrež je junaka, ki je med vsemi mladimi najbolj prebujen, oblikoval kot čustveno in razumsko kljubovanje, utemeljeno na spoznanju stvari, preskušenj in celo posledic zavrtosti in moranja, za katerega v drami gre. Nemara je zavoljo take risbe igralec Melchiorja dal prednost racionalnosti pred spontanostjo, védenju pred instinktom. In prav ta racionalna zavest je Agrežu omogočila, da je tudi preskušnjo ob problematičnem koncu drame zdržal brez pretiranih čustvenih odmikov. Alešu Valiču, interpretu vloge nesrečnega Moritza, se je najnazornejše posrečilo izpostaviti stisko in dvom, ki se ga polotita, ko začenja razkrivati na eni strani svojo »naturno naturo« in na drugi svet brezdušnih prepovedi in ostrin. Ta nenehni razcep in iz njega izvirajočo zavrtost je Valič oblikoval kot preplet čustvenosti, čutnosti in živčnosti. In četudi je prav živčnost, natančneje, znevrotiziranost za polno zrelost vloge v predsmrtnih, predsamomorilnih blodnjah nemara prišla le do okrnjene veljave, je Valiču treba priznati, da je najbolj zapleteno figuro te »mladinske tragedije« napolnil z dovolj pristno mladostno občutljivostjo.
Dejali smo že, da je razmerje mladi-stari v predstavi bilo uprizorjeno kot ostra polarizacija. Režija jo je poudarila tako, da je stare odtehtavala z izrazito grotesko, celo burlesko. To velja še posebej za profesorski zbor, v katerem so nastopili, ob vlogah Melchiorjevih, Wendlinih in Moritzovih staršev, vsi prekaljeni vodilni igralci tržaškega slovenskega teatra. Ne glede na vprašanje, ali so tako izrazito potencirane groteskne in burleskne nadrobnosti bile slogovno in pomensko do konca ustrezna nasprotna utež mladim, zapišimo, da so jih igralke in igralci, oblikovali zanesljivo, ostro razvidno in poudarjeno, vendar brez posebnih formalno kreativnih novosti.
Po vsem povedanem smemo skleniti, da je uprizoritev Wedekindovega Pomladnega prebujenja v SSG Trst navzlic nekaterim tu omenjenim pripombam zrelo in veljavno gledališko doživetje.
Ta članek še ni bil pregledan.
- Osebe
- Aleš Valič Zvone Šedlbauer Stanislava Bonisegna Olga Kacjan Frank Wedekind Zvone Agrež Bogdan Gjud Sveta Jovanović Silvin Košak Anja Dolenčeva
- Producenti
- SSG Trst
- Uprizoritve
- POMLADNO PREBUJENJE, Šedlbauer, 1976
- Oznaka arhivskega gradiva
- 1976-03-11-20_799-6