Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Albert Papler: Jaga baba

I. B., Ljubljanski dnevnik, 25. 9. 1964

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
Albert Papler: Jaga baba Za začetek letošnje sezone nam je ljubljanska TV predstavila domačo komedijo Alberta Paplerja »Jaga baba«. Avtor je v delu spregovoril s povsem vsakdanjo govorico, prepleteno z bolj ali manj duhovitimi in pikrimi domislicami o naših nedoslednostih in slabostih. Njegov namen je povsem jasen in razumljiv: ob resnih problemih, ki so sestavni del našega družbenega življenja, konkretna dogajanja v naši kulturi, ki jo v marsičem zapostavljamo ter ji ne damo pripadajočega mesta, je želel ustvariti lahkotno, vedro delo, s koncem ostrine in kritične osi. Skozi vsakdanje in nevsakdanje zaplete in situacije, ki nastajajo ob čudežni preobrazbi Jage babe v mlado in koketno zapeljivko, vidimo predvsem prizadevanje, osvežiti našo domačo dramsko ustvarjalnost, nov poskus aktualne domače komedije, ki je pri nas v večni zagati. Papler je želel s svojo sprejemljivo zgodbico, ki je napisana dokaj spretno in ustrezno dramaturško tehniko, gledalca več zabavati. Z aktualizacijo pa je želel verjetno še kaj več. Pri tem pa mu lahko očitamo, da je v svoji kritiki često preveč naivno blag in bi lahko nekatere stvari povedal še z večjo sočnostjo in humorjem. Kljub komičnim zapletom in situacijam, kljub prizadevanju, da bi bili junaki in njihovi dialogi čim duhovitejši in njihova dejanja čim bolj komična, je bilo tega v izvedbi premalo. Manjkala je tista značilna lahkotnost, živahnost in sproščenost, kar v takih delih iščemo in pričakujemo. Marsikaj se je razvijalo preveč za res, z dramatično težino in tudi igralci, ki so bili skrbno izbrani, niso uspeli v celoti ustvariti vzdušje sproščenosti in prepričljive komičnosti. Pri tem pa moramo poudariti, da so bili vsi po vrsti mojstri svojih vlog. Tako je Maks Furjan s svojo Jago babo izdelal nepozaben lik, Aleksander Valič je bil izredno prepričljiv v vlogi muzejskega ravnatelja, Stane Sever in Andrej Kurent dovolj komična v svojem poklicnem poslanstvu, Nedeljka Kacinova dovolj zapeljiva kot Jagica Babič in tako tudi drugi: Mila Kačečeva v vlogi »glavnega«, Maks Bajc, Tone Homar in Janez Eržen ter mali Kraljev šolarček. Ob očitnem prizadevanju sodelujočih, bi delo, ki sicer res ne izstopa kot velika umetnina, v rokah režiserja Mirča Kraglja, lahko bilo živahnejše in bolj igrivo, saj je vendar komedija. I. B. Sinoči na TV zaslonu
Javi napako na oder@slogi.si.