Preskoči na glavno vsebino
Oder Portal slovenskih uprizoritvenih umetnosti
Enciklopedija

Poslanica

Josip Vidmar, Večer, 27. 3. 1976

Dostop do članka je zaklenjen

Nekatere vsebine so zaradi zaščite avtorskih pravic dostopne samo uporabnikom z odobrenim dostopom.

  • Izpolnite vlogo za dostop

    Ogled gradiva bo omogočen za 30 dni.

    Izpolni vlogo
  • Dostop imam že odobren

    Prijavite se z geslom, ki ste si ga izbrali.

    Prijavi se
27. marec – mednarodni dan gledališča Poslanica Gledališče od nekdaj živi od literature, pa četudi se je razvilo iz liturgičnih in verskih obredov. Kajti osnova teh so spet besedila; zakletve, čarni reki, himne, svete knjige in podobne stvaritve človeškega duha. Toda tudi literatura je prejela in prejema od gledališča veliko pobud in nobenega dvoma ne more biti, da se je drama bodisi v grški antiki, bodisi proti koncu srednjega veka razvila iz pobud in izkušenj uprizorjenih misterijev in moralitet. Z renesanso sta se gledališče in dramska literatura zvezali, kakor je bilo videti, za vselej, in celo ljudske ter sejmarske igre tistega časa se kljub improvizacijam pri uprizarjanju konvencionalnih burk vendarle oslanjajo na zgodbo in govorjeno besedo. Sožitje gledališča in literature je ostvarjeno in v rabi potrjeno in tudi utrjeno. Vendar je prišlo v našem stoletju do nekih motenj v tem plodnem sožitju. V gledališkem svetu se je pojavila misel o absolutnem gledališču, ki naj bi učinkovala zgolj z gledališkimi sredstvi in tako rekoč brez besede in zgodbe, hkrati pa se je razvila v literaturi ideja antidrame, ki v večini realizacij ni drugega kakor simbolizem in alegorika. In če zamisel absolutnega gledališča daje prednost gledališki in vsakršni optični in akustični mašineriji pred izraznostjo človeka igralca, se temu, ki je bistvo in emotivno središče gledališča, ob moderni alegoriki ne godi nič bolje. Kajti kako sploh igrati simbole in alegorične figure, zaradi katerih neprikladnosti se je evropska dramatika nekoč odtrgala od tedanjih slehernikov in oseb, kakršne so: vera, molitev, dobra dela, ki so za igralca kratko malo neupodobljiva. Ni se tedaj čuditi, da je zašlo sodobno gledališče v krizo, ki ima poleg drugega tudi spremni pojav, da je v modernem gledališču stopil v ospredje, se pravi na mesto, ki pripada igralcu, režiser. Ta pa je v premnogih primerih po gledališki logiki in tudi konkurenci malodane prisiljen iskati možnosti, kako naj se vidno uveljavi, če je potrebno tudi mimo avtorja ali celo v nasprotju z njim. Dominantna vloga takih režiserjev v gledališču pa ima hkrati vpliv na novejšo literaturo, ki zaradi vizij teh čarodejev že sama hlasta po vsakršnih gledaliških efektih, na drugi strani pa producira igre ali brez protagonistov, se pravi z množico neizrazitih človeških figur, ki šele v rokah spretnega režiserja sestavljajo nekakšno dogajanje, ugodno za odrske učinke, ali pa z „junaki“ sodobnega sveta, se pravi s prostaki, propalicami, vlačugami, skratka iz atomov sveta, s katerimi sodobno gledališče doseza sorazmerno cenene okusu in času prilagojene efekte. Vse to pa je v bistvu človeško ničevo in prazno, morda slepilo za oko in uho, zagotovo pa mrtvilo za misel in čustvo. V tem svetu tudi spet ni mesta pravemu igralstvu in mu ga ne more biti. Vsi čutimo, da tako gledališče ni več ne zanimivo ne privlačno. V krizi je. Mislim, da jo preboleva, in kažejo se znaki, da je temu tako. In če kaj želim tej očarljivi ustanovi za njen praznik, ji želim, da to krizo dokončno preboli in da znova najde svoje poslanstvo v takem sožitju z literaturo, ki bo premagala vse današnje slabosti in anomalije, pa četudi na novi artistični ravni. Tako gledališče bo spet postavilo igralca na prostor, ki mu gre, ravno tako pa bo uredilo vse druge artistične funkcije v meje, ki jim po naravi stvari pripadajo. Tako bodi. JOSIP VIDMAR

Ta članek še ni bil pregledan.

Oznaka arhivskega gradiva
1976-03-21-31_799-16
Javi napako na oder@slogi.si.