O uprizoritvi
Hodnik je drama o resničnostnem šovu, v katerem se tekmovalci prostovoljno prepustijo eksperimentalnemu sobivanja, ki lahko traja v nedogled oziroma do točke, ko ostane v stanovanju le eden. Tekmovalci se v besedilu Matjaža Zupančiča prostovoljno prepustijo eksperimentalnemu sobivanja, ki lahko traja v nedogled oziroma do točke, ko ostane v stanovanju le eden, ena, zadnji ali zadnja - zmagovalec ali zmagovalka. Izbira tega težkega besedila, ki zahteva izreden igralski vložek, je pogojevala način režijskega vodenja vaj za predstavo. Igralci Šentjakobskega gledališča so v procesu nastajanja predstave zato izkusili gledališki/življenjski eksperiment, ki je rezultiral tudi v 36-urni neprekinjeni vaji, lahko bi ji rekli tudi izkušnja neprekinjenega sobivanja in bivanja v liku. Nastopajoči so v liku živeli (in to kar se da dolgo) in poustvarjali situacije iz drame ter opravljati vse, kar vsakdan ujetosti v stanovanju lahko vsebuje. Verjamem, da je ta kompleksna skoraj dvodnevna izkušnja odločilno vplivala na končne igralske stvaritve, ki jih boste gledali v uprizoritvi.
V predstavi Hodnik se v fizično izredno omejenem prostoru (hodniku) v čustveno napete situacije postavi sedem tekmovalcev - sostanovalcev resničnostnega šova, ki jih spremljamo od začetnih nedolžnih navezovanj stikov do brutalnih (čustvenih) razdorov ob odstopih/odhodih/izločitvah posameznih tekmovalcev. Dogajanje od zunaj nadzoruje Max, bog-stvaritelj šova, katerega namen se počasi razkriva, skozi tedne in mesece sobivanja tekmovalcev v šovu in s tem na televizijskih ekranih.
Hodnik je popularna in aktualna drama tudi zato, ker komunicira s - in komentira sistem, v katerem dandanašnji živimo. Prav kapitalizem nas vsak dan zvito, prikrito sili v prostovoljno, radostno ujetost v neskončni resničnostni šov življenja pod nadzorom. Izstop je možen. A za kakšno ceno?
