MILOST NEMOČNEGA: Trilogija Prostorčas, 2026-2026

O uprizoritvi

Plesno-gledališka predstava.

Muzeum pripravlja novo trilogijo z naslovom Prostorčas (2026–2028), ki bo modelirala serijo možnih odrskih prostorov na podlagi relacij geometrijskega zaporedja med premico-točko-ploskvijo in protagonisti. Prva enota trilogije, Milost nemogočega (2026), raziskuje možnosti uprizarjanja filozofije prostora. Izhodišče je koncept prostorčasa matematika Hermanna Minkowskega ter se opira na geometrijo izbranih prostorskih točk za razumevanje časa kot prostorskega volumna in na dela Immanuela Kanta, Gastona Bachelarda in Henrija Lefebvra.

Konceptualno se vsebina navezuje na sodobna dojemanja bivanja v povezavi z znanstvenimi teorijami o fenomenu prostorčas. Predstava preizprašuje zaznavo prostora v sklopu ustvarjenih modularnosti na odru, odraža tankočutnost protagonistov v premoščanju fizikalnih in čutnih robov ter ustvarja metafizična stanja – meditativni prostor, vsebovan v napetostih med aktivnim gibanjem in tranzicijami prostorskih modulov.

Milost nemogočega je projekt raziskovalne narave, ki se opira na znanstvene in filozofske teorije ter umetniške prakse. Trilogija Prostorčas odraža tudi naš sodobni trenutek – preučuje, kako svetovni splet in UI prehajata v vsakdanje življenje, prestopata disciplinarne meje in z veliko hitrostjo spreminjata percepcijo. Predstava središči med površinskostjo percepcije in meta-fizično izkušnjo (ki jo omogoča gledališče).

Predstava je organizirana okoli prostorskih točk, zasnovanih kot potovanja ali postaje, ki kreirajo okolja za vznik dogodka in razmerja med protagonisti. Nastopajoči vstopajo v serije manjših prostorov in medprostorov in izstopajo iz njih, kot bi vstopali v vlak in izstopali iz njega. Različne časovnosti "zdaj in tukaj", "prej in po tem" se premeščajo s pomočjo postopkov filmske naracije, vključno z zvokom, ki izvira iz zaodrja ali s sprednjega dela odra – z reminiscenco na strukturiranost Čehovovih dram.

Barbara Novakovič

Če je vsak telesni dotik v svojem jedru le fizikalno trenje in nikoli končano približevanje in kot tak vedno obstaja le v odnosu do druge osebe ali predmeta in je zato tudi dotik lastnega telesa le še potenciran paradoks, potem je sleheren dotik morda vedno le poskus. Serija poskusov. Dotik je vedno odvisen od površine nekoga ali nečesa, zato je njegova nevtralnost nemogoča, definira ga šele tisto, česar se dotika – in tisto drugo (telo ali predmet) morda lahko izreče tudi prepričanje, da to ni bil zares dotik, kvečjemu le premik ali stik. Iskanje dotika je lahko kot potovanje do negotovega cilja, morda je res nekakšna spojitev, morda, a ta spojitev je vselej vsota dveh ločenih identitet/entitet, in če sta za celoto potrebna vsaj dva pola, čigav pomen in interpretacija je potem točen? Ali predmet, ki sam ne more »potrditi« dotika, pomanjša njegov pomen ali ga pravzaprav osvobodi od neštetih interpretacij, ki se zažirajo v dotike med ljudmi … Telesa in predmeti mirujejo, ko se ne dotikajo, in mirovanje nikoli ni praznina, temveč prostor in čas, kjer se nabira resnica. In svet ni skupek kosov, ampak kos skupkov. Pred nami dve telesi, teksture predmetov in potenciali med njimi, ki se približujejo in morda zadnji hip
izmaknejo. Nenehno srečevanje, a morda nikoli zares srečanje. Ker bolj ko čutimo in mislimo, bolj smo v sebi in oddaljeni, manj v drugem in drugje – in morda je to tisto, kar najbolj boli. Nepopolnost. Neabsolutnost. Nezanesljivost. V približevanju, v dotikanju, v srečevanju. In verjetno se prav zato nenehno vračamo
vanje, čeprav slutimo, da bodo morda vsakič znova spodleteli.

Zala Dobovšek

Ustvarjalci