ROMANTIČNE DUŠE

O uprizoritvi

Odvetnik in državni poslanec Mlakar je politični veljak, ki brezobzirno tepta svoje nasprotnike ter dela predvsem za lastno korist in zabavo, dobro naroda pa mu je zadnja briga. Proti njemu se oblikuje politična struja pod Delakovim vodstvom. Mlakar živi sebično in razuzdano življenje, z ljubico Olgo ga povezuje le telesnost. Ko pa spozna Pavlo, čisto in krhko dekle, se nesmrtno zaljubi v njeno dušo in se povsem spremeni. Pod Pavlinim vplivom nenadoma zahrepeni po tem, da bi postal boljši človek. Zaradi notranje preobrazbe zapusti politični boj. Drugi ga ne prepoznajo več in ga označijo za romantično dušo. Nekega dne pa Pavla v zmotnem prepričanju, da jo čaka boljše in lepše življenje, pobegne z Mlakarjevim sodelavcem Strnenom. Mlakar je razočaran in izdan, zato se vrne v politični boj in v njem na koncu zmaga. Ko pa se Pavla strta in bolehna vrne domov, Mlakarju ni več mar za zmago na volitvah. Politični mlini in zakulisne spletke sicer delujejo naprej, toda Mlakarja nič več ne zadržuje. Pripravljen, da se bo Pavli do konca nesebično razdajal, odide k njej, njuni duši pa se še pred njeno smrtjo združita v pristni ljubezni.

Ivan Cankar (1876–1918) je Romantične duše, svoj dramski prvenec, napisal leta 1897. Stroka igri sprva ni bila naklonjena, zato je do krstne uprizoritve prišlo šele leta 1922, po avtorjevi smrti. Igra vsebuje prvine satire, meščanske drame in tragedije. Cankar se v njej sicer posveča idealni ljubezni, obenem pa že riše družbeno in politično realnost v Sloveniji. V igri se pojavljajo motivi, kot sta hrepenenje in volja do moči, ter teme, kot so izdajstvo, beg in konflikt med dobrim in zlim, ki jih Cankar obravnava tudi v poznejših delih. Tako kot v nekaterih drugih njegovih igrah imamo tudi v Romantičnih dušah pred seboj junaka, ki se zaradi svoje samosvojosti znajde v konfliktu z okoljem. Kljub tragičnosti njegove usode pa igra ni pesimistična; ostajata volja in vera v prihodnost – vera v človeka in v možnost nastanka boljšega sveta.

Režijski in dramaturški premislek ob uprizoritvi Cankarjevih Romantičnih duš se osredotoča na vprašanje pogleda, ki določa, kako beremo in uprizarjamo klasična besedila. Kaj se zgodi, če zorni kot pripovedovanja – brez poseganja v kanonsko besedilo – premaknemo k ženskim protagonistkam, ki so bile doslej predvsem predmet projekcije? Nadalje: kdo določa naš pogled in kaj ta razkriva o družbi, razmerjih moči in hierarhijah, ki iz njih izhajajo? Kakšna ideologija usmerja pogled in naracijo? Kdo ustvarja svet, v katerem se znajdejo cankarjanske protagonistke in protagonisti? Kaj je politika pogleda, kaj je politika odnosov in kaj konkretno pomeni, da je »moški opazovalec, ženska pa opazovana«? Še konkretneje: kaj se zgodi z vsebino in uprizoritvijo, ko se teh perspektiv zavemo?

Ustvarjalci