Iz hrepenenja po stiku

Družinski album je poln fotografij, ki skozi leta včasih neopazno začnejo krojiti spomine družinskih članov. Na papir odtisnjen obris nekega trenutka osredini celoten dogodek in postane portal za podoživljanje. Tudi družinske slike, na katerih nas ni – morda so bile posnete še pred našim rojstvom, morda smo bili na dogodku odsotni ali pa smo prav mi pritisnili na sprožilec fotoaparata – so za nas lahko izjemno pomenljive, saj se na svoje sorodnike lahko ozremo z nekoliko distance.

Družinski album tišine je podnaslov uprizoritve Ledene slike, ki oživlja trenutke iz življenja neke družine. Helena Šukljan, tudi dramaturginja predstave, in Ivan Loboda, režiser predstave, sta za izhodišče avtorskega uprizoritvenega besedila vzela istoimenski tekst sodobnega finskega dramatika Kristiana Smedsa, s katerim si deli osrednjo uprizoritveno temo in strukturo. Novo besedilo je nastalo tudi v sodelovanju z igralci, ob improvizacijskem raziskovanju karakterjev, njihovih medsebojnih odnosov in družinske zgodbe.

Prva letošnja koprska premiera se je odvila v dvorani sv. Frančiška Asiškega, ki je prireditveni prostor v bližini gledališča, urejen v nekdanji cerkveni stavbi. Režiser Loboda, ki poleg režije podpisuje tudi scenografijo, je odrsko dogajanje umestil po sredi nekdanje osrednje ladje, ki jo občinstvo objema iz dveh vrst na levi in desni strani. Specifika takšne postavitve gledalstva upošteva raznolikost gledišč, kar v dotični predstavi uspešno podpira izhodiščno predpostavko o edinstveni perspektivi slehernega udeleženca na iste (družinske) dogodke. Posamični prizori so umeščeni v različne dele igralnega prostora, kar je mogoče s skrajno redukcijo scenskih elementov – tu so le miza in nekaj stolov, ki jih prestavljajo gor in dol po odrskem pasu ter tako vzpostavljajo nove in nove prostore. Sicer je apsidno zaokroženi prostor nekdanjega prezbiterija do sklepnih prizorov zaprt z velikima zavesama, sešitima iz neenakih pravokotnikov rdečega blaga. Zavesi delujeta enotno in domiselno asociirata na družinske zgodbe, ki so pravzaprav tudi same nekakšne krpanke, trdno sešite iz različnih pričevanj.

Glede na naslov bi najbrž pričakovali belino, sivino, modrino in hlad, a nas predstava povsem potopi v rdečo. Vsi kostumi so rdeči in tudi oblikovanje svetlobe v veliki meri osvetljuje dogajanje z rdečo svetlobo (oblikovalec svetlobe Borut Bučinel). Monokromnost likovne plati predstave je zgovorna, saj vse dramske osebe jedrno poenoti, kljub temu pa kostumi nikakor niso uniformni, ampak individualizirani. Z različnimi kroji, materiali in teksturami prispevajo h karakterizaciji dramskih oseb (kostumografinja Ina Ferlan), rdeča – barva krvi, strasti, ljubezni in jeze – pa jih nespregledljivo in neločljivo povezuje v isto družinsko pripoved.

Specifika takšne postavitve gledalstva upošteva raznolikost gledišč, kar v dotični predstavi uspešno podpira izhodiščno predpostavko o edinstveni perspektivi slehernega udeleženca na iste (družinske) dogodke.

Ta se prične (in sklene) s prizorom družine, ki se je zbrala na odprtju diplomske fotografske razstave Patrika, predstavnika najmlajše generacije – tu so njegov stari oče in njegova žena, njegov krvni in nekrvni stric, mlajši polbrat in mama, ki se z zamudo zmuzne v prostor. Družinske dinamike hitro lahko zaslutimo že ob kratkih komentarjih na razstavo, po Patrikovem otvoritvenem nagovoru pa vstopimo v refleksijo preteklih dogodkov. Sosledje prizorov ni kronološko urejeno, temveč posnema logiko spomina, ki preskakuje z dogodka na dogodek včasih z jasno asociativno navezavo, spet drugič pa navzven povsem nepovezano. Zlagoma se nam razkrivajo poglavja iz družinske zgodovine – smrt žene in matere (Lara Komar), nova zaljubljenost in prihod mačehe (Bernarda Oman) s sinom (Rok Matek), nepričakovana nosečnost hčere (Anja Drnovšek) ter neplodnost njenega brata (Luka Cimprič). Družinska razmerja se tipično hitro razgalijo ob običajnem družinskem kosilu v ohlapni dramski sedanjosti, pojasnila za zdajšnje stanje odnosov pa lahko poiščemo v prizorih iz preteklosti, ki eksemplarično odsevajo zapletenost družinskih konstelacij (npr. preplet dveh odhodov na morje – eden s prvo mamo/ženo, drugi z drugo). Dialogi so realistični, v okljukih pogovorov, ki jih liki doživljajo dramatično priostreno, pa se lahko gledalci ob prepoznanju tipičnih vzorcev (npr. pričakovanja staršev do otrok, potreba otrok po dokazovanju ali pa po neodvisnosti) večkrat lahko tudi nasmehnemo.

Kljub temu da Ledene slike ne izpostavljajo zgolj enega protagonista in njegove poti ter da težijo k temu, da bi bili vsi udeleženci vsaj za kak prizor doživeti kot protagonisti (od tod najbrž odločitev za vključitev nekaj monoloških prizorov), pa Robi (Vladimir Jurc), njegova hči Veronika (Anja Drnovšek) in Veronikin starejši sin Patrik (Filip Žunić) predstavljajo osrednjo os. Vladimir Jurc v vlogi Robija odstre bolečino izgube in radost nove ljubezni ter različne odtenke strogosti in naklonjenosti do otrok. Bernarda Oman kot nova mama Lidija in Anja Drnovšek kot hčerka Veronika ustvarita zelo prepričljiva in živa ženska lika. Obe morata večkrat zelo hitro zamenjati oz. oživiti novo notranje stanje – in obe sta izvrstni v hipnih menjavah izrazov (notranjih) razpoloženj. Luka Cimprič v vlogi Mitje se zdi otroška duša, ujeta v telo odraslega moškega; čeprav je prihod mačehe v družino sprejel odprtih rok, v njem ostaja tiha nezaceljena rana izgube. Najmanj razviden je karakter Tiborja (Lidijinega sina), ki ga igra Rok Matek. Repetitivni monolog, v katerem naj bi ga bolje spoznali, je sicer sam po sebi zanimiv, a vendar nam Tiborjeve osebnosti ne razpre. Filip Žunić v vlogi Patrika je mladenič, ki s svojo diplomsko razstavo družinskih fotografij reflektira lastno dediščino ter ob soočanju z njo zori, Artur Cocetta Komar kot njegov mlajši polbrat Brin pa je deček, ki stoji na pragu mladostništva in se, tudi s kancem bolečine, počasi ločuje od prijetne varnosti otroške naivnosti. Lara Komar kot Mama je v igri večinoma prisotna kot utelešenje tišine. Čeprav je že prestopila mejo med življenjem in smrtjo, ostaja za svoje drage živa, spremlja njihove korake, njihova veselja in bolečine – in oni se obračajo nanjo, iščejo njeno zavetje, njeno pomoč in navdih. Oglasi se oz. oživi le v sceni dveh sočasnih prizorov odhoda na morje, kar pa nekoliko zmoti, saj zareže v vzpostavljeni »posebni status« njenega lika, ki prihaja z drugega sveta.

Kot gledalci se zlahka povežemo s prizori iz vsakdanjosti, ki neposredno odslikavajo utripanje neke družine, obenem pa hitro prepoznamo ključno posebnost – vhodno družinsko rano – ki povezuje skoraj vse člane dotične družine. Gre za odsotne, zamolčane ali distancirane člane družine: umrlo mater, očeta brez imena (Tiborjev oče, Patrikov oče); tudi Veronikin kasnejši mož se nikoli ne pojavi na družinski sliki in Mitjeva žena prav tako ne – boleča pa je tudi odsotnost Mitjevih otrok, ki jih ne more imeti. Hrepenenje po srečanju z ljudmi, ki živijo v naših spominih, čustvih in željah, je skupni imenovalec (skoraj) vseh. Zdi se, da bi srečanje rešilo vse, postavilo manjkajoči delček na pravo mesto, zašilo razpoke v duši. Pa bi res?

Ko se tik pred sklepom predstave naposled odpreta zavesi-krpanki, v apsidi uzremo pianino. Najmlajši član družine, Brin, zbere pogum in se potopi v klavirske tipke ter tako ulovi odmeve posnete klavirske skladbe (avtor glasbe Denis Beganović), da zaživijo v zdajšnjosti. Morda pa je za ljudi, tako ranjene s hrepenenjem po odsotnih, le napočil čas, da nehajo loviti sence in se zazrejo v oči živečim – ter jim pustijo, da se jih dotaknejo.