Prijazen vstop v svet barvnih zaznav

Pred kratkim je na odru dvorane Hiše otrok in umetnosti slovensko premiero uzrla predstava Ljuba ljubi ljube (1+) gledališča AEIOU, neodvisne umetniške skupine, ki ustvarja predstave za najmlajše. Skupina obstaja že od leta 2010, ko so jo ustanovile finska lutkovna režiserka Katja Kähkönen, slovenska kiparka, restavratorka in likovna pedagoginja Mateja Ocepek in s Pengovovo listino 2025 nagrajena lutkarica Katja Povše, pri tem so sodelovale z različnimi ustvarjalkami in s psihologinjo. AEIOU s svojimi predstavami za otroke do 3. leta starosti nekoliko krpa manko predstav za to starostno skupino: institucionalna gledališča, namenjena mladi publiki, povečini ustvarjajo predstave za otroke od 3. leta, le redko za otroke od 2. leta in izjemoma za mlajše. Navsezadnje so predstave, ki nastajajo v Lutkovnem gledališču Ljubljana in Lutkovnem gledališču Maribor, namenjene široki paleti otrok v vseh razvojnih obdobjih, dojenčki in malčki pa so zaradi specifik svojega razvojnega obdobja nedvomno zahtevna publika. Zato je ključno pripoznati pomembnost ustvarjanja predstav, ki si prizadevajo nasloviti njihove senzorične in doživljajske specifike. Te predstave nastajajo večinoma na neodvisni sceni in v luči trenutnih političnih obračunavanj s kulturo, še zlasti z neinstitucionalnimi zavodi in skupinami, se zdi ključno poudariti raznolikost in pomen tovrstnih organizacij za občo kulturno razgledanost vseh. Kvaliteto predstav AEIOU prepoznava tudi osrednja platforma za beleženje kakovostnih predstav za otroke in mladino Zlata paličica (Krickrac, to sem jaz!, Srce in popek ter Ti in jaz).

Predstave, namenjene dojenčkom in malčkom, pogosto ne temeljijo na jasno začrtani zgodbi oziroma je zgodba zastavljena enostavneje. Temeljijo na podobah, vzorcih in kontrastih, kar je zanimivo gledalcem v tem razvojnem obdobju. Na teh elementih gradi tudi Ljuba, ljubi, ljube v konceptu in režiji Katje Povše ter Katje Kähkönen (pri ideji in konceptu se jima pridružuje še otroška skupina Väriläiskä). Nastopajoča Kähkönen se, odeta v črno-peščeno tekstilno lasuljo in oblečena v ujemajoč kostum, zbudi sredi enako barvno zadržane scenografije, sestavljene iz lesenih scenskih elementov in elementov iz tekstila oz. pletenin. Čeprav se zdi nabor barv – črne, bele in peščenih odtenkov scenografije in kostumov – nekoliko zamolkel, pa so ravno kontrasti tisti, ki jih vid malčkov zaznava intenzivno. Tudi osnovne barve, ki počasi stopajo na sceno skozi enostavne akcije nastopajoče – iskanje nogavic, prehranjevanje z veliko pleteno liziko in igranje s kosmatim modrim bitjem – ustvarjajo nove kontraste, počasno vpeljevanje živih barv pa deluje kot prijazno stopnjevanje vznemirljivega doživetja.

To doživetje ostaja povzdignjeno nad malčke in malčice, sedeče na stolčkih oziroma v naročjih svojih staršev. Ljuba, ljubi, ljube je povsem frontalna predstava, pri čemer sicer ne izstopa pretirano od večine ostalih predstav za to razvojno skupino, a dvignjenost odra kljub temu vzpostavlja dodatno razdaljo med zvedavo publiko in nastopajočimi. Vseeno pa se to med našim ogledom predstave ni zdelo pretirana ovira za omejeno pozornost in potrpljenje najmlajših. Pri ogledu tovrstnih predstav je tudi sicer običajno, da starši s svojimi otroki lahko kadarkoli izstopijo, če najmlajše kaj razburi in spravi v jok, kar se je dogajalo tudi ob našem ogledu, a ne toliko, da bi iz tega sklepale, da je predstava za malčke preveč oziroma premalo zahtevna.

Tudi osnovne barve, ki počasi stopajo na sceno skozi enostavne akcije nastopajoče – iskanje nogavic, prehranjevanje z veliko pleteno liziko in igranje s kosmatim modrim bitjem – ustvarjajo nove kontraste, počasno vpeljevanje živih barv pa deluje kot prijazno stopnjevanje vznemirljivega doživetja.

Dogajanje na odru je bilo, kot smo že omenile, zvedeno na preproste akcije glavne junakinje – iskanje nogavic, prehranjevanje in izražanje sodb o pletenem svetu okoli sebe ter igranje z živomodrim kosmatim bitjem, ki je spominjalo na kužka. Tako nastopajoči ni bil všeč krožnik z belo cvetačo – »Ni dobro,« je nezadovoljno ocenila, medtem ko je veliko bolj navdušeno okusila belo-rdečo pleteno liziko, in zadovoljno zaključila: »Je dobro«. Tako kot nastopajoča so bili tudi svet in bitja okoli nje domišljijski, skoraj vesoljske iteracije sveta okoli nas. Živomodro bitje pa – po nekaj prebavnih zagonetkah, ki delujejo kot precej osnovno sredstvo za zabavanje mladega občinstva – spozna sebi podobno bitje in z njim ustvari družino. Od tod, iz te potrditve družinske ljubezni, tudi izvira naslov, ki ga nastopajoča zadovoljno pove ob pogledu na kosmato druščino. V precej šibko zvezanem dramaturškem zaporedju ne zasledimo preveč jasnega povoda, od protagonistkinega iskanja osnovnih potešitev do sklenitve loka zgodbe v družinski idili postranskega kosmatega bitja. Omenile smo, da čeprav jasna zgodba tu ni ključna, predstava temelji na delavnicah na temo ljubezni, ki so jih v sodelovanju s finskim kulturnim centrom PiiPoo izvedli z otroki, starimi od šest do deset let. Otroška skupina Väriläiskä je tudi pripoznana v soavtorstvu ideje in koncepta, prav tako pa že sam opis predstave napotuje k tej vsebini, a se element ljubezni tekom predstave ne razvija zadosti jasno. Vpeljevanje teme ljubezni bi sicer lahko zasledile tudi v prej omenjenem vpeljevanju barv na oder, kjer zamolkla scenografija in kostumi oživijo v barvah, a navidezno naključne akcije nastopajoče (denimo prej omenjeno iskanje nogavic ali prehranjevanje) ne ponujajo zadostne povezave s temo.

Animacija lutk (kosmatih bitij) je minimalna – nastopajoča jih pomika po prizorišču in jim kdaj pa kdaj posodi glas za izraz čustvenega oz. telesnega stanja. V tem smislu je kljub pestri scenografiji iz različnih materialov (sceno in lutke so izdelale Katja Kähkönen, Katja Povše in Mateja Ocepek) interakcija z lutkami in atraktivnimi scenskimi elementi ostajala preveč bežna, da bi se ciljna publika lahko poglobila v opazovanje – in s tem odkrivanje – različnih oblik in tekstur. Sicer je nastopajoča v določenem trenutku tudi stopila s scene, da bi otrokom ponudila taktilno izkustvo kosmate lutke, to pa ostaja edini element predstave, kjer je bila publika povabljena k aktivnejšemu sodelovanju.

Ko smo se ozirale po dvorani, pa smo med najmlajšimi vendarle opazile večinoma zatopljene obraze. Pomembnost vzgajanja pozornosti se zdi še toliko bolj ključna v času, ko slišimo o vztrajnem padanju zmožnosti sledenja tako kulturnim kot učnim vsebinam med mlado populacijo. Kljub temu da predstava morda ni ena izmed dramaturško izpiljenih ali doživljajsko vznemirljivejših predstav gledališča za otroke in malčke AEIOU, je tako še ena od dobrodošlih popestritev občega pomanjkanja programa za najmlajše.