Mehka sredica trdih gora

Nekega sivega, povsem običajnega dne prispe ženska, ki v eni roki nosi težak kovček, za drugo pa se je drži deklič. Tako se v tej gorski vasi prvič srečata ona, ki je prišla, ker je prebrala oglas, in on, ki je v oglasu objavil, da išče gospodinjo in mater svojim petim otrokom. Po skrivnostnih poteh življenja si ta neznanca sedaj stojita naproti in si izrečeta svojo odločitev: prepletla bosta svoji usodi.

Intimno dramo Lise Wentz Žile, ki je mladi avtorici prinesla Retzhoferjevo in Nestroyevo nagrado za dramatiko, je za slovensko praizvedbo prevedel Štefan Vevar. Z gledališko vizijo pa je to dramsko pripoved o življenju zdaj že skoraj pozabljenih ljudi iz tirolske gorske vasi režijsko oživil Igor Pison.

Sredi odra je postavljena kocka (scenograf in oblikovalec luči Paolo Vitale), v katero je umeščena preprosta soba, nakazana zgolj z nekaj osnovnimi predmeti, mizo, stoli, na zidu visijo rudarska čelada, družinska fotografija in križ; levo in desno od te osrednje sobe pa za plastičnimi zavesami lahko le zabrisano vidimo zibko, starinski umivalnik in škaf. Približno dvajset let življenja družine se bo odvilo v tem »srcu hiše«: tu se bosta Rudolf in Alojzija odločila, da združita svoji življenji, tu se bo Alojzija še dodatno oddaljila od svoje sestre Herte, tu bo Tereza povedala za nosečnost in za odhod od hiše, tu bo Alojzija ovdovela. Zadnja stena kocke služi tudi kot projekcijsko platno za video (avtor videa Borut Čelik), ki določene prizore spremlja s plastenjem sorodnih situacij, ki pričujejo o drobnih variacijah sicer repetitivne vsakdanjosti in pripovedujejo o tihem polzenju dni. S točke na rampi pred kocko nekajkrat poteka tudi (tako vsaj sklepamo) prenos v živo, ki nam da uzreti poglede, uprte proti stropu oz. nebu in ki jih sicer ne bi videli z nobenega sedeža v občinstvu. Posebej na teh točkah zaziranja navzgor se s pomočjo videa karakterjem zazremo v oči v njihovih najintimnejših trenutkih, kar nas z njimi še zbliža, medtem ko bi ostale videoposnetke prav lahko pogrešili. Nepotrebna se zdi tudi projekcija letnic, ki vskoči v drugem delu predstave, saj iz konteksta predstavljenih dogodkov lahko precej dobro sledimo toku časa.

Tako scenografsko kot kostumografsko (kostumografinja Ana Janc) je predstava jasno umeščena v dogajalni čas in prostor, v petdeseta in šestdeseta leta na Tirolskem – lahko pa bi se dogajala malone na kateremkoli srednjeevropskem (gorskem/rudarskem) podeželju. Take stole, mize, pletenke in radie poznamo iz hiš naših (pra)starih staršev in take obleke so nam domače s črno-belih družinskih fotografij. Sorodnost z našim prostorom je ustvarjalna ekipa poskušala poudariti tudi z govorom, ki ga prevajalec v gledališkem letaku opiše kot »imaginarni severno-slovenski«, občinstvo pa v njem zaznava nejasno zmes dialektov. Včasih je melodija govora gorenjska, nato koroška ali celo rovtarska (lektorica Maša Milčinski), kar občasno omaje siceršnji uprizoritveni naturalizem.

Vsi karakterji so osupljivo živi, združeni v eno s svojimi interpreti. Igralci se prepustijo svojim vlogam in te jih preobrazijo – v preobrazbo pa jih gotovo bistveno vpeljuje tudi natančno dramsko besedilo, ki tankočutno odmerja povedano in zamolčano.

Na več mestih in za daljše pasuse nas predstava namreč lahko povsem prevzame predvsem s filigransko odmerjenostjo igralskih stvaritev. Vse so namreč natanko, celo naturalistično dodelane. Tudi tistim, ki večino igralcev dobro poznamo, se v teh kreacijah razkrijejo z navdušujočimi, dotlej še neznanimi igralskimi pokrajinami, ki v gledalca vtisnejo močne slike. Hipna preobrazba Rudolfa (Rok Vihar), ki vzame glavniček in se počeše, obenem pa spremeni držo in se postara za nekaj let. Telesna govorica Alojzije (Nikla Petruška Panizon), ki prispe v svoj novi dom z neznancem, ki je zdaj že njen mož. Obraz Herte (Tina Gunzek), ki niha med ogorčenostjo in nejevero. Glas Danzla (Danijel Malalan), nizek in hrapav, zaspan ali pijan, posmehljiv ali prizanesljiv. Nastop Tereze (Pia Skvarča) proti očetu, njena odločnost, da zaživi svoje življenje neodvisno.

Vsi karakterji so osupljivo živi, združeni v eno s svojimi interpreti. Igralci se prepustijo svojim vlogam in te jih preobrazijo – v preobrazbo pa jih gotovo bistveno vpeljuje tudi natančno dramsko besedilo, ki tankočutno odmerja povedano in zamolčano. Rok Vihar je izjemno prepričljiv v vlogi rudarskega delavca, ljubečega očeta Rudolfa, preprostega poštenjaka z madežem na vesti, nežne duše, vajene trdega življenja. Nikla Petruška Panizon mu v vlogi Alojzije/Lojzke, njegove druge žene, odlično parira z jasnim plasiranjem bolj in manj občutljivih plasti svoje duše. Danijel Malalan kot Danzel pred nami prepričljivo oživi lik starega Rudolfovega prijatelja, zapitega kockarja, s katerim si delita težečo skrivnost iz časa vojne. Vlogi Tereze, ki jo odigra Pia Skvarča, in Herte, ki jo odigra Tina Gunzek, sta izdelani s portretistično skrbnostjo, ki ne zagotavlja le verne podobe portretirank, temveč tudi nesporno prepoznavnost njunih globljih osebnostnih plasti.

V besedilo je vpisan tudi vsevedni glas »jame« – tako vsaj izvemo iz gledališkega letaka – a se v uprizoritvi njegova vloga in sporočilo tega glasu zabrišeta. Na samem začetku, koncu in nekaj drugih (dramaturško nejasno motiviranih) točkah hkrati z glasbeno/zvočno podlago (avtor glasbe Marko Jugovic) zaslišimo šepetanje, ki je bližje poeziji kot pripovedi. Medtem ko gledalci lovimo smisel ter skušamo razločiti, kateri od igralk oz. vlog pripada glas, da bi sporočilo povezali z zgodbami oseb, se izgubljajo v šepetu (in spremljajočih zvokih) zabrisane podobe. Šepetanje ob sočasnem videu iz poetičnih posnetkov žerjavice, senc ipd. sicer napravi določen vtis privlačne skrivnostnosti, vendar tudi draži z nejasnostjo in posamičnimi informacijami, ki naključno le prodrejo do gledalstva. Ena takih je denimo dejstvo o lagerju v osrčju rudniških dvoran – kljub nekaterim namigom iz Rudolfovih nočnih (in dnevnih) mor se pričevanje o Messerschmitthalle, v kateri so ujetniki med drugo svetovno vojno na prisilnem delu izdelovali nacistično letalo, tekom predstave ne sestavi v jasno pripoved.

Žile so pripoved o preprostih, v srčiki dobrih ljudeh, ki pa so se tekom življenja znašli tudi v situacijah, v katerih so ravnali, kakor so najbolje znali – pa čeprav so si kasneje očitali, da to ni bilo dovolj. Žile so zgodba o prepletu teh ljudi, ki kljub navidezni robatosti drug drugemu ponujajo tudi objem sprejetosti. Žile pričajo o bučnem razbijanju krvi ob travmatičnih spominih, o izdihanih oblačkih trpkega obžalovanja in svežih vdihih upanja v to, da bo na koncu še vse dobro.