V senci popolnosti

Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor je 6. novembra uprizoril prvo letošnjo premiero, balet Bajadera. Eno najpomembnejših del v zgodovini klasičnega baleta je nastalo v 19. stoletju (prva uprizoritev je bila leta 1877 v Sankt Peterburgu). Glasba Ludwiga Minkusa in koreografija Mariusa Petipaja pa že od takrat navdušujeta in polnita dvorane baletnih hiš. Bajadera se dogaja v indijskem prostoru in od tod tudi naslov. Sama beseda izhaja iz portugalščine – portugalski kolonialisti so namreč indijske tempeljske plesalke klicali kar plesalka – bailadeira. In od tod je v francoščino prišel izraz la bayadere, ki dobesedno pomeni 'indijska (tempeljska) plesalka'.

V mariborskem gledališču se je pod kompleksno in zahtevno koreografijo podpisal Rafael Avnikjan, ki je balet postavil po koreografiji Mariusa Petipaja. Prav tako je postavitev sledila zahtevam, ki jih balet, kot je Bajadera, potrebuje. Tudi scenografija (Marek Hollý) je gledalca estetsko poudarjeno popeljala v kulturo in prostor, kjer se odvija dogajanje – torej v Indijo. Scenografska zasnova s poudarkom na arhitekturnih elementih, dekorativnih motivih in barvah ustvarja pričakovan in značilen evropski pogled na orient. Prav tako gledalcu pomaga pri lažjem sledenju dramaturškemu razvoju kompleksne in razvejane zgodbe.

K vzpostavitvi ustreznega vzdušja pripomorejo tudi takratnemu času in prostoru primerni kostumi (Josef Jelínek). Seveda kostumi ne kažejo izključno indijskih vplivov, ampak se pojavljajo v kombinaciji s kostumi klasičnega baleta (npr. tutuji). V prvem delu s svojo barvitostjo ustvarjajo živost dogajalnega prostora, v drugem delu pa čistina belih tutujev ustvari kontrapunkt prvemu delu in poskuša gledalcu ponuditi možnost vstopa v svet sanj in nadnaravnega. Tako likovna podoba soustvarja dogajanje baleta in nas popelje v indijsko okolje. Na trenutke se sicer pojavi misel, da bi lahko tako kostumi kot scenografija dosegli še nekoliko večje razkošje, ki ga balet tudi zahteva. Vendar sta kljub temu in glede na precejšnje število plesalcev (čeprav je v večjih opernih hišah to število še precej večje) in vlog tako scenografija kot kostumografija iztisnili svoj maksimum.

Uprizoritev je zanimiva zaradi svojega načina pripovedovanja. Uprizoritvena struktura skozi plesno govorico gledalcu poleg narativne ravni ponuja tudi poudarjena čustveno-psihološka stanja posameznih likov. Balet ne uporablja govorjenega dialoga, zato je za precej kompleksno zgodbo še toliko pomembnejša izraznost plesalcev, ki morajo vse vloge odplesati v tehnično izjemno zahtevni koreografiji. Zgodba sledi osrednji junakinji Nikiji, tempeljski plesalki (bajaderi), ki se zaljubi v glavnega vojščaka Solorja. Njuna ljubezen postane ogrožena zaradi družbenega položaja, saj se radža odloči, da se bo njegova hči Gamzati poročila s Solorjem. Ko Gamzati zazna ljubezen med Nikijo in Solorjem, prepozna edini mogoči način, kako ji bo Solor ostal zvest, in inscenira uboj Nikije s podtaknjeno kačo v košari rož. V celotnem dogajanju se odvijajo nasprotja med ljubeznijo in dolžnostjo, čustvi in družbenimi pričakovanji. Nikija simbolizira brezpogojno ljubezen in najbolj pristna in čista čustva, medtem ko Gamzati predstavlja njena nasprotja, Solor pa je ves čas razklan med željami in zunanjimi pričakovanji družbe. Vsak lik ima določen pomen, simbol. Tako ima tudi v zadnjem dejanju veliko težo eden izmed najprepoznavnejših prizorov v klasičnem baletu – Kraljestvo senc. Ko Nikija umre, se Solor v spanju odloči obiskati Kraljestvo senc, kjer jo bo lahko spet ugledal. Tehnično zahteven prizor je prikazan kot simbol Solorjevega hrepenenja, njegove krivde in obžalovanja.

Bajadera je delo, ki gradi predvsem na tehnično zahtevni in koreografsko dovršeni izrazni moči klasičnega baleta. Prav ta uprizoritev dokazuje, da je mogoče kompleksno zgodbo prikazati izključno z gibom.

Celotna ideja in zgodba se udejanjata skozi povsem klasičen baletni gib. Poleg emocionalnega angažmaja plesalcev Bajadera zahteva tudi izredno natančnost in tehnično dovršenost. Ključne so simetrija zbora, kontrola telesa, stabilnost, zmožnost zahtevnih skokov in obratov. Glede na pomembno prisotnost zbora je tokratna izvedba nekoliko šepala – na trenutke je bilo mogoče zaznati nenatančnost med plesalci – nenatančno določene in izvedene pozicije nog, višina rok se je precej razlikovala. Prav tako se je pojavil občutek, da določene plesalke v zboru niso bile zmožne povsem obvladovati svojih teles. Najbolj se je to zaznalo v prizoru Kraljestvo senc, kjer je prihajalo do rahle nestabilnosti in s tem tresavice, s čimer se je rahlo rušila iluzija brezčasnosti in nadzemeljskosti, ki bi jo moral ta prizor medsebojne usklajenosti, simetričnosti in harmoničnosti prinesti. Prav tako se na različnih delih mestoma pojavlja vprašanje, ali je bila koreografija nekoliko prevelik zalogaj za ansambel ali pa je bila glasba prehitra (če se osredotočimo na primer na Ples ognja in še na nekatere druge posamične zborovske dele) in plesalci žal niso mogli v popolnosti slediti tempu oziroma zahtevnosti.

Poleg zborovskih delov pa ostanejo izpostavljene solistične vloge. V baletih, kot je Bajadera, je vloga zbora na nek način tudi v tem, da podpre solistične vloge, jim vzpostavi prostor, kjer lahko izvedejo svoje variacije, pas de deuxe itd. Na ogledani ponovitvi je vlogo Nikije odplesala Hinako Shinzaki, mlada plesalka iz HNK Zagreb. Njeni tehnično dovršeni izvedbi z lepimi linijami in natančnimi koraki pa sta nekoliko umanjkali čustvena in psihološka plat lika. Vloga Nikije od plesalca zahteva nekaj več izkušenj in zrelosti, ki jih bo plesalka v svoji karieri zagotovo še pridobila. Nekoliko bolj se je izkazala v duetih s Solorjem. Ionut Dinita je vlogo Solorja odplesal zrelo in tehnično natančno. Obvladoval je klasično tehniko, ki jo je koreografija od njega zahtevala. Prav tako je Dinita dobro upodobil vsa čustvena in psihološka stanja razklanega Solorja. Poleg vloge Solorja je navdušila tudi Tetiana Svetlična v vlogi Gamzati. Upodobila jo je kot suvereno in zaznamovano s poudarjenimi ter natančnimi emocijami. Z dobro tehniko je izvedla tudi vse zahtevnejše elemente, ki jih zahteva koreografija te vloge – zahtevne skoke, obrate, fouetteje ...

V seriji solističnih vlog je treba omeniti še Zlatega idola v upodobitvi Mattea Magalottija, ki je prav tako natančno odplesal omenjeno vlogo. Nekoliko bolj karakterno vlogo Velikega brahmana pa je suvereno in zapomnljivo odplesal Sytze Jan Luske. V Kraljestvu senc je v variaciji 3. sence z izrazito natančnimi premiki rok vnesla na oder nežnost Monja Obrul. Seveda je bilo med večerom izvedenih še veliko drugih solističnih delov, kar je navdušencem nad klasičnim baletom lahko prineslo velik užitek.

Poleg koreografije ima pomembno vlogo tudi Minkusova glasba. Glasbena struktura je močno navezana na koreografijo, druga drugo dopolnjujeta in presegata. Gre za primer baleta, kjer sta glasba in koreografija nastajali v tesni povezavi. Ko je bil sinopsis dokončan, se je začela skladati glasba in ob tem tudi koreografija – zato so bile mogoče izboljšave, spremembe enega ali drugega. Prav to je trenutek, ko celotno umetniško doživetje postane eno. Minkusovi ritmični vzorci narekujejo koreografijo, vendar izdelana koreografija poudari misel glasbe. Celotno delo pa je zanimivo tudi zaradi stalne izmenjave hitrih, močno ritmiziranih delov in liričnih delov, ki dajejo možnost čustvenim razsežnostim dogajanja.

Bajadera je delo, ki gradi predvsem na tehnično zahtevni in koreografsko dovršeni izrazni moči klasičnega baleta, in prav ta njegova uprizoritev dokazuje, da je mogoče kompleksno zgodbo prikazati izključno z gibom. S takšnimi uprizoritvami pomembnih dosežkov klasične baletne umetnosti se klasični balet ohranja v okvirjih iz časa, ko je doživljal svoj veliki razcvet pred skoraj 150 leti, po drugi strani pa postavljanje in ohranjanje povsem klasičnih uprizoritev omogoča razvoj baletne umetnosti tudi v današnjem času – spodbuja razvoj plesalcev, saj jih prisili, da poiščejo natančnost v svoji tehniki, koreografom pa omenjena tehnika služi kot temelj za razvoj novodobne forme in gibalne tehnike. Ravno zato je pomembno tovrstna dela ohranjati živa. Poleg razvoja in ohranjanja klasičnega baleta pa vsi klasični baleti med publiko še vedno uživajo veliko občudovanje. Tovrstne uprizoritve so tudi dokaz, da bi baletne hiše morale vsako leto vztrajati tako pri sodobnobaletnih produkcijah kot tudi pri postavitvah povsem klasičnih del.