Potenciali »malih« umetnosti v okvirjih »velikih« institucij
Platforma malih umetnosti. Zavod Emanat, v sodelovanju s Slovenskim mladinskim gledališčem, 11.–14. 11. 2026.
V izrazito gostem novembrskem kulturnem dogajanju, ko se kulturna ponudba (vsaj) prestolnice za nekaj tednov naenkrat razživi s (pre)mnogoterimi festivali ne le uprizoritvenih, temveč tudi filmskih in drugih umetniških zvrsti, se je odvila že deveta Platforma malih umetnosti, ki jo Emanat organizira v sodelovanju s Slovenskim mladinskim gledališčem. Platforma je specifičen festival, združuje vsebinske smernice, ki poudarjajo kvir vsebine, in formalno raznolikost predstavljanja žanrsko izrazito raznorodnih malih umetnosti. Na svojevrsten način pa platforma pravzaprav predstavlja umetniški kredo Zavoda Emanat, ki sorodne vsebinske in formalne prvine razvija tudi v svoji siceršnji sodobnoplesni produkciji, najočitneje zagotovo v danes že kultnem performativnem serialu kolektiva The Feminalz Tehnoburleska: Tatovi podob. Slednji se je v zadnjem času po romanju od Gromke na Metelkovi in Cukrarne postopoma dodobra ustalil oziroma udomačil v spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča. S tem so male, za gledališko občinstvo morda tudi robne umetnosti dobile institucionalni okvir, ki precej naravno izhaja iz dejstva, da danes večji del kolektiva The Feminalz tvorijo vzpostavljene_i plesalke_ci oziroma koreografinje_i ter dramske_i igralke_ci, praviloma gostje_i iz ansambla Mladinskega. Na Platformi ta isti prostor institucionalne podpore ne pomeni le izpostavljenosti in vidnosti, temveč tudi določeno vrsto uveljavljanja ustvarjalk_cev burlesk, kabaretov, stand-upov in cirkuških uprizoritev, od katerih navdih črpajo mnoge_i ustvarjalke_ci bolj institucionaliziranih uprizoritvenih umetnosti.
Drugi večer Platforme, ko smo si lahko ogledale_i stand-up predstavo Mile Panić Samo med nami in domači odpadniški cirkuški kabaret Izvlečki odpadniških odrov (Anja Ropoša, Ema Herlec, Gala Jarc, Lučka Zajc, Matej Cerjak, Mojca Sovdat, Nika Sergaš, Pavla Zabret, Slavko Trivković; produkcija Lučka Zajc in Gala Jarc, v koprodukciji z društvom Mismo Nismo), je potekal predvsem v znamenju umeščanja »malih« umetnosti v okvir »velike« gledališke institucije. Dvojni večer je razgalil konvencije gledališkega občinstva, njegovo svojevrstno rigidnost in na drugi strani razloge, zakaj tovrstne umetniške prakse lahko polni razcvet doživijo onkraj gledaliških dvoran. Čeprav je prostorska ureditev spodnje dvorane Mladinskega gledališča skušala poustvariti atmosfero podzemnega lokala, se gledalke_ci vendarle nismo uspele_i dovolj ogreti, da bi nastopajoče_i lahko zablesteli do kraja. Tako stand-up kot cirkuški kabaret, ki smo ga gledale_i, namreč temeljita na veliko bolj komunikacijsko odprtem in sodelovalnem pretoku energij med avditorijem in odrom. Odpadniški odri, kot smo izvedele_i na samem začetku, denimo v kontekstu cirkusa delujejo kot aftershow, ki je osvobojen obrtniške rigoroznosti in pravil cirkuškega ustvarjanja ter se praviloma pričenja ob polnoči za izključno polnoletno občinstvo in ob spremljavi nemalo alkoholnih pijač. To vrsto sproščenosti v občinstvu pa je znotraj gledališkega okvirja zelo težko poustvariti oziroma doseči. Enostavno gre za drug nabor pričakovanj in zadovoljstvo z videnim je nemalokrat pogojeno s prepričljivo obrtniško dovršenostjo odrskega dogajanja, ki pa je v popolnem nasprotju z živo, messy naravo stand-upa ali cirkuškega kabareta.
Ali je mogoče, da festival, kot je Platforma, vsaj za nekaj dni razbije gledalske konvencije gledališke dvorane? In po drugi strani, kako te konvencije določajo oziroma kontekstualizirajo izrazito raznoroden program?
Manj tuje sta kontekstu Slovenskega mladinskega gledališča tako delovala predavanji-performansa Melanie Jame Wolf MIRA FUCHS (repriza) in Claire Lefèvre Širša slika, ki sta se v petek in soboto zvečer odvila v dvorani Pošte. Ta je tudi sicer postala domicil predavanj-performansov v okviru programa Mladinskega. Obe predavanji sta pred slovensko občinstvo postavili premišljena, izpiljena odrska izdelka. Melanie Jame Wolf v MIRI FUCHS (repriza) z zelo enostavnimi, mestoma duhovitimi uprizoritvenimi vložki pripoved o svoji izkušnji dela v striptiz klubu pretvori v unikatno odrsko doživetje. Domiselno in subtilno razpiranje vsebin, ki jih povezuje ples v naročju, je osnova za izjemno močno gledalsko izkušnjo, ob kateri se težko otresemo razmišljanja o tem, kakšna škoda je, da so tovrstni dogodki oziroma gostovanja mogoči le v festivalskih okvirjih. MIRA FUCHS (repriza) se je odigrala le enkrat za približno 40 gledalk_cev. Zagotovo se bo v spomine vseh, ki smo bile_i na performansu prisotne_i, vpisala kot ime, na katero moramo biti pozorne_i ob spremljanju programov prihajajočih festivalov in za katero upamo, da ga bodo slovenski uprizoritveni producenti kmalu ponovno povabili v goste, morda celo za daljši staž, ki bi omogočil, da ogled njenih kreacij priporočamo tudi vsem ostalim. Claire Lefèvre je v svojem bolj predavanju kot performansu razodela izjemno pronicljivo raziskavo o življenju in zapuščini Loïe Fuller, ki odzvanja tudi kot razmislek o manku sorodnih raziskav, rekontekstualizacij vzpostavljenih zgodovin in produkcij znanja v slovenski uprizoritveni krajini.
Končni izkupiček devete Platforme malih umetnosti je tako za pišočega ravno v dvojni naravi festivala. Po eni strani žaromet usmerja na umetniške prakse, h katerim se plesnogledališka občinstva redkeje ozrejo, čeprav so le-te postopoma pronicale, dopolnile ali vsaj navdihnile marsikateri sodobni odrski izraz. Po drugi strani prinaša presežne izdelke »malih« umetnosti mednarodnih ustvarjalk_cev, ki potrjujejo njihovo odrsko moč. Ali je mogoče, da festival, kot je Platforma, vsaj za nekaj dni razbije gledalske konvencije gledališke dvorane? In po drugi strani, kako te konvencije določajo oziroma kontekstualizirajo izrazito raznoroden program? Če se ob koncu tega zapisa spet ozremo proti The Feminalz, katerih eXXXtra finala platforme zaradi kopice drugih dogodkov na isti večer žal nismo ujele_i, je morda ravno vztrajanje tisto, ki oblikuje skupnost gledalk_cev. Skupnost, ki skupaj z ustvarjalkami_ci potuje prek različnih dvoran in kontekstov. A če je gledališka institucija z vso tehnično in produkcijsko podporo vrh uprizoritvene produkcije, kakršna obstaja v naši kulturni krajni, se odpira vprašanje, kam naprej oziroma kako se bodo tovrstne »male« umetnosti preobrazile, ko bodo zasedle »veliki« vrh?
Iz enciklopedije: