Sivo uradništvo, ki za seboj pušča jabolčne ogrizke

Cankarjevo povest o odsluženem kovaču Šimnu Sirotniku, to farso o malem človeku, s čigar ponižnim zaupanjem in predajo avtor izpostavi brezčutno uradniško ravnanje v družbi, ustvarjalna ekipa bere kot arhetipsko pripoved, pri kateri je treba le izpustiti starinsko sprenevedavo sklicevanje na božjo pravico in postavo, da se pokaže surovo, neolepšano stanje univerzalno veljavne resničnosti zbirokratiziranega uradniškega sistema – in načina delovanja ljudi, ki ta sistem vzdržuje; sistema, ki opravičuje sam sebe, pri tem pa pozablja, čemu je pravzaprav namenjen. Uprizoritev za mlade (15+) v režiji Jerneja Potočana in dramaturgiji Brine Jenček, obeh tudi avtorjev priredbe, tako ostaja zvesta Cankarju, čeprav na njegovo zgodbo gleda z današnje perspektive in z mislijo na aktualno stvarnost, kar se kaže skozi idejo celotne postavitve, eksplicitno in konkretno pa z dodanimi zvočnimi posnetki – zgodbami in izkušnjami članov Delavske svetovalnice na začetku in ob zaključku uprizoritve. Ob tem se vseskozi naslanja na pripoved, govorjeno besedilo dopolnjuje ter na simbolni ravni poglablja s predmetnim gledališčem, svojo formo in vsebinski okvir pa ključno utemelji z določitvijo prostorskega konteksta.

Tega scenograf Dan Pikalo (z asistentko Deo Beatovikj), skupaj z oblikovalcem svetlobe Domnom Lušinom, prelije v zgovoren prostorski ambient. Oder Kulturnice zasnujejo kot enoten prostor sivega, temačnega urada: pisarno, v kateri štirje anonimni zaposleni vsak za svojo mizo rešujejo primere, pregledujejo, podpisujejo in prekladajo papirje, se sklicujejo na zakone in navajajo preštevilne člene, po telefonu odgovarjajo na poizvedbe in sporočajo, da v tem in onem primeru ni še nič novega, medtem ko se na policah v ozadju grmadijo lepo zložene in oštevilčene kartonske škatle in v njih vsi primeri, skrbno popisani, označeni in urejeni, čakajoči in izgubljeni. Ta koncept in vizualna zasnova postavita močan in učinkovit kontekst ter fokus uprizoritve, kjer vlada nepremostljiva distanca med realnimi situacijami in težavami posameznikov ter kot da nekje v kleti pozabljenim, na koncu hodnikov skritim in od življenja odmaknjenim oddelkom za reševanje teh težav. Miha Arh, Polonca Kores, Jure Lajovic in Filip Šebšajevič so tu bolj delavci kot avtonomni strokovnjaki, kar prepričljivo podčrtajo še kostumi Nike Dolgan, njihove sive delavske srajce čez sive pisarniške srajce, hodijo pač opravljat svojo delavsko tlako v nekakšno birokratsko tovarno, brezosebni, nekoliko apatični, razčlovečeni in v svojih službah pravzaprav v enaki kategoriji »malega človeka«, nepomembnega, odvrženega, kot vsi tisti, katerih zgodbe pregledujejo ter zbirajo na papirjih in v škatlah.

V tem prostorsko-pripovednem okviru Jernej Potočan (in asistent režiserja Filip Mramor) razvija sekvence predmetnega gledališča, ki s subtilnimi detajli prepletejo različne elemente, razpoloženjske in pomenske nianse ter dogajanje plastijo z nekaj afektivne moči. Na uradniških mizah se tako odvija zgodba odslovljenega kovača Šimna, prinesena v škatli, gradivo iz nje pa mora uradnik v belih rokavicah pazljivo preučiti. Udarjanje s kladivom po konicah prstov v debelih varilskih rokavicah in zvok težkih, topih udarcev boleče zarežeta z občutenjem dejstva, po čem ali kom kladivo dejansko tolče – ko gre mza Šimna ali za tisoče delavcev v kovačiji, ki kot množica po mizi razporejenih žebljev ob udarcih s kladivom goltajo tresljaje mize in padajo. Mizica z džezvo in omarica s ključi jasno naznačita še tisto malo domačnosti in varnosti borne izbe, ki jo mora Šimen zapustiti, ker zanjo nima več denarja. Zvočno-animacijska kompozicija s kupi papirjev, ki jih uradniki kot po tekočem traku od enega do drugega podpisujejo, žigosajo, prestavljajo, trgajo in režejo v ritmu, podkrepljenem z glasovnimi zvoki, ki nas sicer hitro spomni na predmetno-lutkovno Seanso Bulgakov Matije Solceta (LGL, 2021), je zgovorna podoba birokratskega stroja brez človeškega obraza. Tudi pisarniški pripomočki – škarje in telefon kot župana sosednjih Prisojnice in Osojnice, ki z obeh strani prežita na umirajočega in ga oklepata na robu življenja, namizne luči, ki osvetljujejo prizore pod drobnogledom, ter predmeti od drugod – kamenje, ki Sirotnika naposled zasuje –, izrisujejo zgodbo protagonista, ki v uprizoritvi in na odru je hkrati in ni prisoten.

V svoji viziji uprizoritev razklene absurdnost družbene strukture in absurd male eksistence – večinoma na ravni prepričljivega vpogleda in mestoma otipljivo, čutno.

Najbolj izrazit pa je predmet in simbol jabolka, ki se povezuje z jablano iz Cankarjeve zgodbe in v uprizoritvi dobi močan samostojen pomen; rdeče jabolko, ki nastopi v nasprotju med sočnim sadežem za večerjo županov (ki se otepata stroškov za Šimnovo življenje v starosti) in zgrbančeno lupino postanega plodu kot Šimna; jabolko, v katero odločevalci slastno zagrizejo, medtem ko razpravljajo o Šimnovi usodi; in jabolčni ogrizek kot tisto, kar od človeka v takšnem okolju ostane. Ne nazadnje rdeče jabolko z asociativno obliko srca, ki v vizualnem prevzame zvočno podobo utripa srca in z lepo mero ironije preplavi prostor, ko Šimna najprej delodajalec, nato pa lastnik gostišča pospremita z besedami, naj gre, kamor ga vodi srce, in ga vržeta na cesto; jabolko s simbolno podobo srca in človeškega bitja torej, da v teh prizorih zapazimo in začutimo tako človečnost, ki je srce ne more več voditi nikamor, kot tudi hlad sveta, ki je zavrglo srce.

Kljub elementom animacije uprizoritev, nastala v okviru programskega sklopa BiTeater, namenjenega avtorskemu razvoju mladih v okviru lutkovnega medija, ne sledi zgolj (ali pretežno) raziskavi predmetnega, temveč prej zasleduje (širšo) možnost relevantne poti do Cankarjeve teme. V svoji osmislitvi današnjega uprizarjanja Šimnove poante, ki vključuje tudi za takšno uprizarjanje morda manj prijazen vidik protagonistove skrajne pasivnosti in pohlevnosti, se drži konceptualne premišljenosti, ki idejno zaokroženost in komunikacijo s svojim občinstvom postavlja pred izrazni eksperiment. Kar ne pomeni, da na nivoju predmetnega ne izpeljuje učinkovitih in smotrnih rešitev. So pa za celoto vsaj toliko pomembne še druge uprizoritvene rešitve – igralske, scenske, dramaturške.

Vizija o tem, kaj in kako lahko Zgodba o Šimnu Sirotniku mladim danes sporoča, se giblje po strugi razodevanja in doumevanja, manj pa deluje na ravni občutij in afektivnega. Ob krotkem, le umikajočem se protagonistu, kot je Šimen, ki še sam sprejme, da je v neproduktivni starosti le še nadloga (trenutek njegovega odhoda v smrt kot upora je edini nejasen, mimobežno izpeljan del), se zdi, da empatija z njim ali izrazita, neposredna kritičnost do okolice niti ne bi mogli zavzeti svojega mesta v interpretaciji dogodkov. Zato je tu še posebej posrečeno zastavljen lik enega od uradnikov, ki ga odigra Miha Arh s sproščeno in z vicem zabeljeno pripovedjo v uvodu predstave ter z igro pomenljive dvoumnosti ob njenem zaključku – s slutnjo nekega zavedanja, ki premore (samo)empatijo, (samo)kritičnost in obenem sprejema, kar pač je – ali pa morda tudi ne. Neke vrste dvojnik protagonista za današnji čas.

V svoji viziji uprizoritev razklene absurdnost družbene strukture in absurd male eksistence – večinoma na ravni prepričljivega vpogleda in mestoma otipljivo, čutno. Takšen je ne nazadnje tudi konec; z uradnikom, ki razume in mu ni vseeno, z lučkami, ki svetijo iz na policah zloženih škatel, ter z zgodbami realnih delavcev, ki se prepletejo v nerazločljivo polifonijo glasov. A zdaj že vemo, o čem govorijo in kaj so. Če Potočan z ekipo Cankarjevo povest učinkovito strne in uokviri v današnji svet, s tem ob zaključku razpre tudi misel, da se nam ni treba ustaviti pred vrati postave in nad pokrovi škatel, temveč lahko slišimo in vidimo – glasove, jabolka, zgodbe, ljudi. Toplina in svetloba, s katerima obda to misel, pričata, da je vredno ohranjati upanje in v skladu z njim ravnati, kar nastopi kot primerna »pika na i« povesti, ki spoji intimne usode z družbenim ustrojem in etične odločitve s političnimi gestami.