Oživitev tkiva s premagovanjem gravitacije in prizemljitvijo dvojine

Anamario Bagarić sem imela priložnost videti tako v predstavah skupine Fourklor kot v projektu Preveč mene se skriva v svetu / Preveč sveta se skriva v meni, kjer je z minimalističnim hrbtnim plesom buto uspela zadržati maksimalno pozornost občinstva in privesti buto do novega nivoja razumevanja te plesne zvrsti. Kar me je v vseh teh plesnih predstavah pa tudi zvočno-gibalnih improvizacijah, ki so se v produkciji Zavoda Sploh odvile v Španskih borcih, še bolj fasciniralo, je plesalkina prožnost in ozaveščenost lastnega telesa, ki variira od mesene blaznosti pa do eterične blaženosti, ki za svojo prezenco praktično ne potrebuje več nobenega »tkiva«. Čeprav je predstava Tkivo, ki je 12. julija doživela premiero v Plesnem teatru Ljubljana, pravzaprav zgodba o soodvisnosti in sobivanju ter o tem, kako obstaja tudi »kolektivno« tkivo, ki ima neko kolektivno zavest ali, bolje rečeno, nezavedno (kar pride do izraza zlasti v zadnjem delu predstave), je hkrati tudi plesna pripoved o razpetosti med nebom in zemljo ter o iskanju prizemljitve skozi popkovino s svetim, ki bazira v telesu samem oz. v prožnosti tkiva.

Na začetku predstave v daljavi zagledamo meseno kroglo, ki dobesedno lebdi v zraku, in šele pozorne oči lahko razberejo vrv, ki se spušča s stropa in ki kroglo drži v stanju »breztežnosti«. Iz te nedefinirane gmote se počasi izluščita obraza in roke, ki se prepletajo in nenehno iščejo stik z Drugim kot potrditev svoje eksistence v svetu z utelešenjem zrcalne slike, ki jo uzre v drugem. Oz. v drugi, ki jo uteleša plesalka Tajda Podobnik, ki smo jo prav tako imeli priložnost videti v predstavah skupine Fourklor, kjer je nastopala tudi kot asistentka koreografije in cirkusantka, saj ji manevriranje z vrvjo, obročem in zračnimi disciplinami ne predstavlja nobenih težav. Plesalki, ki sta med drugim tudi s fizično podobnostjo, gladko počesanimi lasmi, naravnimi oranžnimi tkaninami in preprostim mejkapom reflektirali druga drugo, sta v neki točki spominjali na razvoj siamskih dvojčic iz embria, ki se postopoma razčlenjuje v posamezne podenote, iz katerih vznikajo določeni udi, ki se prepletajo v številnih variacijah … Šele ko so iz te viseče Celice pogledale noge in zamigale v vsem svojem zagonu, se je začela odvijati igra prizemljitve tega nenavadno gibljivega »členonožca«, za katerega se je zdelo, da prihaja tudi vedno bliže občinstvu.

Ob stiku vseh štirih nog z zemljo se je začelo novo poglavje, ki bi ga lahko naslovili z besedo »Dvojina«, saj se je prepletena enota diferencirala do te mere, da se je neizogibno ločila na dve enoti, še vedno povezani s primarno popkovino, na kateri sta v prvem delu predstave viseli. Še vedno soodvisni druga od druge, sta se začeli zavedati tako separacijske anksioznosti kot hrepenenja po ponovni združitvi, ki je od stika z zemljo naprej postala nemogoča. Gledalci smo dobili vtis, kot da na »novem planetu« s povsem specifičnim tipom gravitacije iščeta načine za ponovno združitev: od tega, da se na trenutke odrivata, da lahko z večjim zanosom priletita druga k drugi v naročje, pa do nošenja telesa, ki posledično pripelje do nastanka različnih inovativnih formacij udov, ki spominjajo na obliko bogomolke ali kake druge fascinantne žuželke.

Vsak gib in dotik s seboj prinašata domino efekt verižnih posledic tako v pogledu poglabljanja odnosa med dvema subjektoma kot z vidika krepitve kolektivnega duha.

V nekem trenutku se znajdeta povsem blizu občinstva, malodane vzporedno s prvo vrsto gledalcev, ko se njuni dolgi udi spet prepletejo v enotno celico, za katero se zdi, da bo omahnila (tako zaradi strasti kot zaradi utrujenosti) med občinstvo skozi povsem naravno pulzacijo sobivanja in soumiranja. Občinstvo se obzirno umakne – in to v kolektivnem duhu, skorajda tako kot cunami, ki se za nekaj metrov oddalji, da lahko še z večjo silo naknadno udari v ospredje –, obenem pa šokirano ugotovi, da sta se znova razdružili v ločeni enoti, ki se zdaj previdno plazita med stisnjenim občinstvom, ga tipata in stegujeta roke v znak opore za zagon v naslednje nadstropje. Čeprav se iščeta s pogledi, tavata vsak v svoji smeri, kot da iščeta nek tretji »vmesnik«, ki bi ju znova povezal in združil v celoto. Slej ko prej najdeta svojo izgubljeno popkovino, na katero se obesita kar med obiskovalci in na njej ponovno zavibrirata v breztežnostnem stanju, postavljeni pravokotno (kdo bi si mislil) na občinstvo. Poseben in praktično neopisljiv je občutek gledati združeni bitji, od katerih kaplja znoj in ki kot nekakšna trdoživa vrvohodka lebdita ponosno v zraku, premagujoč silo težnosti, za katero se zdi, da jima je pridelala več anksioznosti in skrbi kot občutkov razsvetljenstva, emancipacije in »osamosvojitve«. V dobi individualizma in (post)koronskih pozivov k »ostajanju doma« in »samoizolaciji« je predstava Tkivo tako pravi balzam za dušo, kar je bilo mogoče ugotoviti tudi po zelo burnem aplavzu občinstva, ki se je razlegal po Prulah. Pristno hrepenenje po drugem, ki terja prizemljitev, in prizemljitev, ki terja združitev z drugim v breztežnostnem stanju, se prepletata kot jin in jang, dokler ne kulminirata v res orgazmičnem vzdušju kolektivnega duha občinstva, ki z aplavzom prizemlji svoja občutja in jih kot zvok prenese do ekstatičnih sotrpink. Publika se tako izkaže kot družbeno tkivo, katerega najmanjši gib povzroči serijo gibov kot valovanje, ki se vedno znova vrača k obali in obenem od nje odhaja … Ta poetični vidik, ki je vkomponiran že v samo dramaturgijo predstave, je tako očiten, da ga je nemogoče prezreti, obenem pa tehnično izredno zahtevni predstavi dodaja nek presežni »punktum«, sublimni element, ki jo zlasti v zadnjem, tretjem delu lepo zaokroža kot dramaturško naravnost popolno stvaritev.

V predstavi sta obe ustvarjalki – zaradi tehnične zahtevnosti visenja na vrvi in fizičnega napora, ki je poleg oklepanja druga druge vključeval tudi nošenje telesa in stanje na njem – iztisnili dobesedno še zadnje atome svoje energije, kar je bilo mogoče videti na koncu predstave v celovitem tresenju organizma, ki se nahaja tik pred dokončnim fizičnim sesutjem, ki vodi do totalnega samoizničenja. K vzdušju sta prispevali tudi zatemnjena svetloba, ki je osvetljevala le dele teles (oblikovanje svetlobe: Leon Curk), in instrumentalna glasba, ki je spominjala na določene znane vzorce zvoka (kapljanje vode, zven kovinskega, odpiranje/zapiranje vrat itd.), obenem pa je v svoji zasnovi vsebovala še moment nepoznanega in nedomačnega (avtorska glasba: Karmen Ponikvar). Predstava Tkivo nam bo še dolgo ostala v spominu, saj nam polaga na srce sugestibilno sporočilo, da vsak gib in dotik s seboj prinašata domino efekt verižnih posledic tako v pogledu poglabljanja odnosa med dvema subjektoma kot z vidika krepitve kolektivnega duha, ki lahko malo po malo privede do obsežnejših sprememb znotraj na videz statičnega družbenega tkiva.