»Da živiš. To je vse! Pravico – imaš, da živiš, iz sebe živiš!«*
Zofka Kveder: Pravica do življenja, bralna uprizoritev v okviru leta Zofke Kveder. KD Integrali v sodelovanju s Slovenskim mladinskim gledališčem, Beletrino, Mestom žensk (sopobudnik leta Zofke Kveder) in Tretjim programom Radia Slovenija – programom ARS, 8. 9. 2026.
Vlada Republike Slovenije je leto 2026 razglasila za leto Zofke Kveder, odločitev pa je nastala na predlog Katje Mihurko, dramaturginje ter literarne zgodovinarke in raziskovalke, ki se je v svojih delih ukvarjala tako z Zofko Kveder kot tudi z zgodovino ženskih pisateljic v Sloveniji, ter dramatičarke, pisateljice in gledališke ustvarjalke Simone Semenič, ki se pogosto ukvarja s temami ženske emancipacije in z vlogo žensk v kulturi. Obe sta članici društva Mesto žensk, ki je letos na to temo soorganiziralo več dogodkov, med drugim tudi razstavo Zofka Kveder in gledališče, ki si jo je mogoče ogledati v dvorani Slovenskega gledališkega inštituta. Na ta način je mogoče izvedeti več o dramatiki Zofke Kveder, ki ostaja mnogim v Sloveniji nepoznana, saj so njena dela v gledališčih le redko uprizarjali.
Zofka Kveder (1878–1926) je bila ena izmed prvih žensk, ki literature ni pisala zgolj iz veselja, temveč se je z njo tudi preživljala. Njeno delo se je pri nas uveljavilo kot del kanona, saj je njena pisava na začetku 20. stoletja prinesla nove teme in drugačen pogled na svet. Pisateljica je že leta 1899 pisala o neenakih možnostih moških in žensk ter o ženskem vprašanju, kar odsevajo tudi njena literarna dela. Eno izmed njih je drama v štirih dejanjih z naslovom Pravica do življenja, ki jo je leta 1901 objavila v reviji Slovenka, leto kasneje pa v zbirki dramskih prizorov Ljubezen. V njej, tako kot v njenih proznih delih, so v ospredju teme, ki jih Zofka Kveder v svojih delih pogosto obravnava: dogovorjena poroka, neizobraženost žensk, kritika družinske celice, revščina ter razredna neenakost in s tem povezane zahteve staršev do svojih otrok. Njena pisava je naturalistična, njeni liki pa izraz natančne študije človeške psihologije. Dramsko delo Pravica do življenja je poleg tega eno redkih del, ki so v tistih časih dala glas gibalno oviranim osebam. V drami je to Pepi, Bertin brat, ki s svojega invalidskega vozička natančno opazuje svet okoli sebe.
Drama v središče postavlja mlado Berto, hčer revnih trgovcev, ki jo mati Marija in oče Ivan Zima želita poročiti s starim, a bogatim trgovcem Ponikvarjem. Bertina osebna svoboda in navsezadnje njeno telo postaneta kupčija, s katero naj bi hči rešila svojo družino iz primeža revščine, kar je Zofka Kveder močno kritizirala. Ženska telesa so bila in deloma še vedno so izpostavljena različnim političnim, ekonomskim in zgodovinskim procesom, kjer so se spreminjala v blago. Uporabljena so bila za različne namene, odvisno od potreb in zahtev določenega časa. Na primer za proizvodnjo in ohranjanje delovne sile, za zadovoljevanje spolnih želja, za simbolni prikaz gospodarske rasti in modernosti naroda tako na nacionalni kot tudi na globalni ravni, služila so kot simbol idealizirane ženske lepote ter kot prenos kolonizacijskih vrednot in kulture v kolonizirane države. Poroka je delovala kot sredstvo za doseganje naštetih ciljev, predvsem pa je bila transakcija. Kot transakcija je prikazana tudi v delu Pravica do življenja, kar v sedmem dejanju drame zelo dobro ubesedi Bertin brat Pepi: »Berta je kapital, od katerega pričakujejo sedaj dobrih obresti.«
Vseeno pa je izjemno žalostno, da je bilo besedilo kljub realistično oblikovanim likom, pisateljičinemu občutku za situacijski humor, prodornim premislekom o takratni družbi in njeni feministični kritiki uprizorjeno šele 125 let po objavi. To dejstvo lahko služi kot dokaz, da je odločitev za režijo tega besedila že sama po sebi politična in feministična.
Kot v svoji raziskavi Drzno drugačna: Zofka Kveder in podobe ženskosti ugotavlja raziskovalka Katja Mihurko, se s temo zakona iz koristoljubja Zofka Kveder ukvarja v impresionističnih enodejankah, najbolj ravno v delu Pravica do življenja, kjer istočasno kritizira tudi starševsko samovoljo in egoizem (Mihurko, 122). Poleg tega besedilo ponuja prodorne razmisleke o vprašanju svobode in svobodne volje. Ali je bolje, da se Berta odloči za poroko iz ljubezni in tako tvega revščino, ali pa naj se poroči s Ponikvarjem, reši svojo družino, vendar živi v nesrečnem zakonu s človekom, ki ga ne ljubi. Ker Berta revščino razume kot stanje nesvobode, se sprašuje, kaj sploh pomeni njena individualna svoboda, če s tem onemogoča svobodo družine. Zrcalo njeni situaciji predstavlja Pepi, ki je popolnoma odvisen od ljudi okoli sebe in s tem radikalno nesvoboden. Medtem ko se Berta sprašuje, čemu je sploh vredno njeno življenje, ko pa je navadna prodajalka v trgovini, medtem ko njena mladost hlapi, ji Pepi odgovarja: »Da živiš. To je vse! Pravico – imaš, da živiš, iz sebe živiš!« (Drugi prizor). Pepi je iz svoje pozicije nesvobode zmožen videti Bertino možnost osvoboditve. V svoji sestri vidi moč, da se odloči zase in za svoje želje. Zanj Bertino življenje pomeni odločitev za poroko iz ljubezni, smrt pa poroka s Ponikvarjem.
Aktualnost besedila se kaže predvsem v Pepiju. Če je Berta blago, ki se mora prodati, da bi starši bili srečni, je Pepi »mrtvo blago, – menjica, katere nihče ne izplača« (Sedmi prizor). Njegov obstoj namreč zahteva skrb in družbo, kjer vrednote ne temeljijo na produktivnosti in funkcionalnosti, temveč na solidarnosti in medsebojni pomoči. Aktualnost tega vprašanja tako prevprašuje vrednote sodobne družbe, ki temelji na napredku, produktivnosti in funkcionalnosti, a istočasno ustvarja žrtve, kot sta Berta in Pepi. Zdi se, kot da se v liku Pepija artikulira kritika takratne družbe, kot da bi v teh gostih, prodornih premislekih skozi Pepija govorila pisateljica sama.
Sicer pa je bralna uprizoritev Pravica do življenja, ki je sicer prva uprizoritev tega dela, v režiji Simone Semenič povsem klasično zastavljena. Igralci in igralke sedijo na odru, pred seboj imajo črna stojala za partiture, na katere je postavljeno besedilo, oblečeni so v črno-bele kostume, ki izražajo tako moderno uglajenost kot tradicionalno klasičnost. Uprizoritev ne uporablja glasbe, dodatnih rekvizitov ali premikov na odru – igralci so statični in popolnoma posvečeni besedilu. Do izraza prihajajo majhne nianse, tako v besedilu kot tudi v načinu, kako igralci in igralke oblikujejo svoje like. Lina Akif pooseblja omahljivo Berto, ki koleba med zahtevo staršev in lastnimi čustvi. Njenega brata Pepija predstavlja Klemen Kovačič, čigar besede so najbolj prodorne in filozofske, saj njegov lik zaradi omejenega gibanja veliko bere, predvsem pa zelo natančno opazuje ljudi in odnose. Prav tako Ivan Peternelj izjemno dobro utelesi podobo starega, pragmatičnega in vzvišenega Ponikvarja, Janja Majzelj pa v svojem žrtveništvu in trpljenju poosebi Bertino mamo. Igralci so artikulirani, besedilo pa pride tako močno do izraza, da se zdi, kot da so dodatne interpretacije, aktualizacije in režijski posegi nepotrebni. Vseeno pa je izjemno žalostno, da je bilo besedilo kljub realistično oblikovanim likom, pisateljičinemu občutku za situacijski humor, prodornim premislekom o takratni družbi in njeni feministični kritiki uprizorjeno šele 125 let po objavi. To dejstvo lahko služi kot dokaz, da je odločitev za režijo tega besedila že sama po sebi politična in feministična.
* Pepi v drami Pravica do življenja.
Zofka Kveder: Pravica do življenja. Dostopno na: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-KDTBLMLF
Katja Mihurko Poniž: Drzno drugačna: Zofka Kveder in podobe ženskosti. Ljubljana: Delta, 2003.