Razstavljanje spomina: Dvojna struktura (ne)izrekljivega

Predstava/predavanje Stvari, ki jih ne morem povedati o stvareh, avtorski projekt režiserke Nine Ramšak Marković, dramaturga Milana Ramšaka Markovića ter igralca Jerka Marčića, umeščena v Dvorano Alme Karlin v Cankarjevem domu, se začne na prizorišču, vzpostavljenem kot predavalnica. Vžigalnik, ključi, kamen in drugi drobni vsakdanji predmeti, ki jih Marčić večinoma najde kar v žepih svojih hlač, služijo kot izhodišče za preizpraševanje našega odnosa do materialnega sveta. Živimo v družbi, ki nas uči izključno funkcionalne rabe, kjer vsak predmet nemudoma podredimo strogim kategorizacijam. Ta koncept predstava v prvem delu udejanja s predavateljsko taksonomijo in dramaturško redukcijo.

A čeprav se zdi, da želi predstava/predavanje, oz. natančneje predavanje/predstava, presekati antropocentrični pogled in priznati stvarem čisto samozadostnost, se odpira vprašanje: ali gre res (samo) za to? Odgovor ponuja že sam odnos do predmetov, saj izvajalec ves čas ostaja trdno usidran prav v specifičnem človeškem odnosu do predmetov. Ne gre za njihovo praktično rabo ali primarno funkcijo, temveč za čustveno navezanost in pomen, ki jim ga pripisuje. Predmeti ne obstajajo v izolirani avtonomiji, temveč govorijo določeno zgodbo, znotraj katere izvajalec mrzlično išče resnico o svojem pokojnem očetu in njunem odnosu. Namesto avtonomnosti stvari tako predmeti postanejo nosilci intimnih spominov, simbolni podaljški neizrečenih vprašanj ter zadnji oprijemljivi artefakti odnosa, ki ga je presekala smrt. Vendar v prvem delu predstave, v njeni formi predavanja, v poskusu priti resnici predmetov do dna in prek jezika zgrabiti njihovo bistvo, radikalna prisotnost predmetov, ne glede na to, kaj vse vanje polagamo, ostane blokirana pod težo predavateljevega diskurza.

Pripovedovanje o očetovi smrti ter iskanju skritega sporočila v otroškem avtomobilčku, ki mu ga je zapustil, predstavlja osrednjo pripovedno nit prvega dela predstave, ki z natančnim in skoraj obsesivnim nizanjem podrobnosti odpira protagonistov poskus vzpostavitve stika ter iskanja bližine s pokojnim očetom. Protagonist občinstvu razgrne vsak korak svojega raziskovanja, vključno s potovanjem v Bosno in Hercegovino, v majhen kraj Gradačac, kjer je delovala tovarna Mehanotehnika, ki je izdelovala takšne avtomobilčke, ter z nadaljevanjem poti do Dubrovnika. Vsi ti poskusi stika, analize in razstavljanja predmeta, ki naposled razkrijejo, da pisnega sporočila sploh ni bilo, zgradijo racionalno, z jezikom prepredeno konstrukcijo.

To obsežno pripovedovanje pa učinkuje z vzpostavitvijo dramaturškega kontrasta glede na drugi del predstave. Z mrzličnim nizanjem dejstev, intelektualizacijo in iskanjem logičnih razlag ustvarjalec pokaže meje jezika ter človeške potrebe po dešifriranju stvari. Vsa ta govorica in analitično raziskovanje v prvem delu služi kot nujna priprava: neuspešna mrzlica uma, ki poskuša z besedami zapolniti praznino ob izgubi, odpira pot za drugi del, kjer verbalna razlaga dokončno odpove ter prepusti mesto neposrednemu čutnemu doživljanju in prisotnosti materialnih spominov.

Do pravega udejanjanja te neizrekljivosti predmetov tako pride šele, ko se izvajalec odpove predavateljski distanci in prestopi v intimen prostor, kjer opusti govor (…) in dopusti tišino.

Do pravega udejanjanja te neizrekljivosti predmetov tako pride šele, ko se izvajalec odpove predavateljski distanci in prestopi v intimen prostor, kjer opusti govor, uporabi čutila (vonj, tipalni stik, zvok) in dopusti tišino. Gledalke_ci vstopimo v drug prostor in se posedemo po stolih in kavčih, razporejenih vse okoli prizorišča, v neposredni bližini protagonista. Svetloba je intimna in rumenkasto topla, saj prihaja iz raznolikih manjših svetil, stoječih in namiznih lučk, ki ustvarjajo domiselne kotičke senc ter domačnosti. Vse okrog nas so neurejeni, nakopičeni predmeti: stare, dišeče knjige, izrabljene otroške igrače, star analogni telefon, odsluženi manjši kosi pohištva in drugi odvrženi artefakti. Iz te scenografske raznovrstnosti, ki jo podpisuje Katarina Prislan, postane jasno, da smo prestopile_i prag stanovanja pokojnega očeta. Prostor ni le prepoln materialnih stvari kot takih, temveč so ti predmeti utelešenja izvajalčevih osebnih spominov, ki zdaj neposredno obrobljajo gledalsko izkušnjo. Celotna uprizoritvena postavitev namreč prepreči varno distanciranje gledalke_ca in sprosti prehod iz racionalne analize v čisto čutenje. Pritajena svetloba in neposredna bližina nakopičenih predmetov vzpostavita prostor, ki hkrati dopušča igrivo raziskovanje ter odpira varen okvir za sočut(en)je bolečine ob izgubi.

Protagonist se medtem tiho premika po prostoru ter predmete pozorno pregleduje, jih vonja, tipa in opazuje. Občasno kakšnega poda tudi gledalkam_cem ter ob tem le tiho kaj pokomentira, sicer pa molči. Iz njegove drže je razvidno, da intenzivno obuja spomine in globoko doživlja trenutek – mestoma se zdi, da ima v očeh celo solze. Njegovo nenehno gibanje po ambientu se proti koncu prevesi v dejanje, ko začne nakopičene predmete naposled tudi pospravljati.

Prehod v nov prostor gledalkam_cem omogoča povsem novo doživetje; predavanje prepusti mesto odigrani situaciji, ki deluje brez besed, predvsem prek občutenja, vzdušja in čutnega doživljanja. Racionalno razglabljanje in obsesivna interpretacija očetovega avtomobilčka iz prvega, predavateljskega dela predstave se v drugem delu pretvorita v neposredno telesno prisotnost med razmetanimi predmeti očetovega stanovanja. Dvojna struktura tako zgradi prehod od nemočnega poskusa, da bi spomin in izgubo ubesedili, do trenutka, ko jezik utihne, ustvarjeni prostor in njegova atmosfera pa gledalki_cu končno omogočita, da tisto neizrekljivo dejansko občuti. Ko odvržemo obrambne mehanizme analitičnega uma, se lahko neposredno dotaknemo stiske in spominov, ujetih med te zapuščene stvari.

Ključna strukturna poteza predstave/predavanja tiči v ostrem formalnem in atmosferskem kontrastu med njenima dvema deloma. Prvi del ne poskuša vzpostaviti neposredne čustvene povezave z gledalcem niti to ni njegov namen; pričakovanje, da bi morali že takoj vstopiti v avtorjevo intimo, bi bilo zgolj projiciranje lastnih gledaliških vizij. Namesto tega prvi del zavestno apropriira formo predavanja in z njo vzpostavi nujno spoznavno izhodišče za razumevanje nadaljevanja. Znotraj te predavateljske forme in njenega obsežnega besedičenja se izvajalec posveča natančnemu raziskovanju razmerja med predmetom in jezikom ter razkriva osrednjo tezo predstave: da poimenovanje in racionalna analiza zares ne moreta ujeti bistva stvari. Strategija dvojne strukture ustvari premišljen dramaturški lok, saj prav suhoparnost in jezikovna blokada prvega dela omogočita popoln razcvet drugega. Prelom se zgodi z vabilom v drug prostor, koder zavladajo tišina, napetost in ranljivost. Česar pa ne omogoči le izvajalčeva telesna gesta, temveč ključno že premišljeno postavljen ambient: prostor namreč deluje kot samostojen soigralec, ki z vsemi čutnimi elementi odpira polje doživljanja.