Disonance med rušilnim hrupom vojne in opojnostjo kvir intime
Dino Pešut: Granatiranje. ŠKUC gledališče, koprodukcija: Cankarjev dom, Zavod Kolaž, datum premiere in ogleda 22. 9. 2026.
Dvorana Duše Počkaj je izginila. Namesto klasičnega gledališkega prostora nas je zaobjela neizprosna, temačna energija utripajočega kluba. Popolna tema na odru ter dvorana, prežeta z glasno, težko elektronsko glasbo, sta ustvarjali občutek, da nismo skrbno posedene_i na gledališke sedeže, temveč potopljene_i v osrčje berlinskega underground kluba. Ritmičen vstop ni deloval zgolj kot priprava na ogled uprizoritve drame Dina Pešuta Granatiranje, ki jo je prevedel in režiral Alen Jelen, ampak tudi kot ekstrakcija posameznice_ka iz zunanjega sveta in neposredna umestitev v prostor (ne)izrečenih tenzij, ki nastajajo med telesi, kadar iščejo zavetje sredi kaosa.
Težkemu tehnu po odličnem izboru glasbene oblikovalke Nine Kodrič je sledila svetloba; minimalna in nežna, a izjemno natančna ter zgovorna (Janko Oven). Svetlobni snop je mestoma deloval kot kiparjevo dleto: igralca Luko Grbića (Miloš) je v vrtenju lomil in znova sestavljal v prepletu svetlobe, igralec Luka Boškan (Rudi) se je med tem, umaknjen iz vidnega polja, zlil s temačnostjo senc. V black boxu, kjer so prizorišče brez kakršnegakoli rekvizita definirali le svetloba, igralca in glasba, se je odpirala celotna atmosfera predstave; od najintimnejših občutij do geopolitične teže sveta.
Struktura Granatiranja se razpne skozi tri dele, ki se nadgrajujejo in postopoma odpirajo različne plasti posameznikove in kolektivne ranljivosti. Prvi del nas neprizanesljivo postavi v surovo realnost vojne na Balkanu. Ta tukaj ne nastopa zgolj kot abstrakten, zunanji politični ali vojaški spopad, temveč kot dolga, uničujoča senca, ki se razteza čez več generacij. Predstava v tem uvodnem delu razkriva, kako vojna neusmiljeno in destruktivno posega v najintimnejše človeške prostore, se naseljuje v medosebne odnose ter zaznamuje posameznikovo dojemanje sveta. Obenem se ob vojni v ozadju nekega večera v javnosti spoznata Miloš in Rudi. Njuna medsebojna privlačnost je očitna ter silovito eksplodira in granatira, kar spremljajo zvoki raket in bomb v zvočni kulisi. Njun dialog in telesno interakcijo zaznamuje tesen, a izmakljiv stik; vselej sta korak pred drugim ali za njim, le redko povsem ujeta v istem trenutku – natanko tako, kot se gibljemo ljudje z izkušnjo izolacije in odtujenosti. Vendar se kljub utripajoči napetosti ta privlačnost ne izlije v poljub ali spolni odnos; ostane le nepotešena anticipacija, ki zaznamuje celotno ozračje.
Biti priča tovrstne predstave kot kvir gledalec v današnjem času pomeni doživeti nekaj visceralno afirmativnega, pomirjujočega ter celostno zdravilnega. (…) Granatiranje ne ponuja poceni tolažbe ali lažnega optimizma, temveč odpira prostor za predelavo ran. Prepozna bolečino, a ji vzporedno postavi kvir ljubezen kot obliko odpora.
Drugi del prinaša izjemno močan in čustveno prelomen trenutek, ko poslušalke_ci po slušalkah poslušamo Pešutov nagovor. Avtor se gledalkam_cem razkriva v ranljivi ubeseditvi; kot milenijec in sanjač, kot gej, ki neutešeno išče ljubezen, stik in mir v sebi ter svetu, a hkrati v svoji globini nosi uničujoč odtis vojne, ki je do temeljev razsula njegovo intimno pokrajino in, kot njegovo otroško sobo, tudi naivno nedolžnost. Pešut naše roke polaga na svoje najintimnejše dvome: iskreno upa, da ne deluje patetično in da svojih likov, Rudija in Miloša, ni ponovno uporabil ali izkoristil le kot sredstvo za pripovedovanje lastne zgodbe, čeprav sta nerazdružljiv del njega. A v trenutkih, ko njegov glas odmeva neposredno v naših ušesih, se zgodi prelom, spoznamo, da sta Rudi in Miloš postala tudi del nas, saj nam ju avtor skupaj s koščkom svoje duše preprosto pokloni. Izkušnja je izjemno introspektivna in individualizirana, saj na začetku vsi prejmemo črne slušalke z močnimi rdečimi svetlobnimi obrobami. Te svetleče obrobe niso le tehnična karakteristika opreme, temveč se kažejo kot ključni vizualni element: med individualnim procesom poslušanja ohranjajo občutek kolektivne izkušnje in hkrati delujejo kot pomemben gradnik svetlobne atmosfere. Pešutova pisateljska intervencija je žanrsko izjemno kompleksna ter prepletajoča, saj spretno briše meje med avtobiografskim, fikcijo in teorijo. S svojo hibridno strukturo močno spominja na pisanje Maggie Nelson, ki v svojem kultnem delu Argonavti zapiše: »Pisanje je oblika skrbnosti, način navzočnosti v svetu, ki ne pristaja na enostavne kategorije.« Tudi Pešut skozi takšno hibridnost ustvari avtorski glas, ki presega klasične dramske okvirje in se bralca ter poslušalca dotakne na povsem intimni ravni.
Sklepni, tretji del v pripoved vpelje Berlin – simbolični in fizični prostor osvoboditve, kjer se kvir ljubezen končno lahko izrazi povsem brez zadržkov, sramu ali strahu pred obsodbo zunanjega sveta. V tem delu gledalke_ci doživimo dolgo pričakovani poljub ter silovito granatiranje napetosti in privlačnosti med igralcema. Z vstopom v darkroom* predstava postane premišljen poklon gejevski kulturi. Darkroom se tukaj razkrije kot prostor, ki je bil zgodovinsko pogosto edino zavetišče pred zatiranjem – skrit kotiček, v katerem sta se lahko neovirano srečali skrivnostnost ter surova, pristna in nenarejena človeška bližina. Vendar kljub tej odi gejevski kulturi, ki jo je mogoče opaziti tudi skozi subtilne spremembe svetlobnega oblikovanja (kot je prehod iz predhodne rumene v mavrično svetlobo), lika ostajata deloma prepredena vsak s svojo individualno in skupno socio-politično izkušnjo. Dramaturški lok se tukaj naposled razplete, dolgotrajna anticipacija popusti ter omogoči, da se gejevsko poželenje in naklonjenost vsaj za trenutek neovirano izrazita – kar je v vseh časih in kulisah vzpenjajočega se fašizma zmaga sama zase.
Biti priča tovrstne predstave kot kvir gledalec v današnjem času pomeni doživeti nekaj visceralno afirmativnega, pomirjujočega ter celostno zdravilnega. V svetu, za katerega se zdi, da se vedno bolj pogreza sam v svojo temačnost, sredi omniprezentnih grozot, vojn, naraščajočega sovraštva in družbene regresije, ta predstava ponuja intimen preplet raznovrstnih čustvenih in čutnih razsežnosti. Biti kvir še vedno pomeni nositi nevidno obrambo pred svetom zunaj. A med sedenjem v temni dvorani, ko se vate izliva avtorjeva iskrena, neolepšana beseda, prejmeš potrditev, da v svojih strahovih, neusahljivih hrepenenjih in potrebi po bližini nisi sam_a. Granatiranje ne ponuja poceni tolažbe ali lažnega optimizma, temveč odpira prostor za predelavo ran. Prepozna bolečino, a ji vzporedno postavi kvir ljubezen kot obliko odpora.
Dino Pešut s tem delom znova potrjuje, da je njegov glas izjemno pomemben in nezamenljiv prispevek h kvir in LGBT+ kulturni produkciji Balkana. Ustvarja unikatno nepretenciozen, a globoko pronicljiv glas milenijske generacije – generacije, ki se lovi med razpadlimi svetovi preteklosti in negotovo prihodnostjo, ki v pričujoči uprizoritvi zadiha v vseh svojih odtenkih. Granatiranje nas opomni, da so tudi sredi največjih ruševin in najdaljših senc vojne stiki med ljudmi tisti, ki nas ohranjajo žive. Predstava se ne zaključi z glasnim trkom, temveč rezonira v gledalki_cu še dolgo po tem, ko se luči v dvorani znova prižgejo.
* Darkroom je termin skupnosti LGBTIQ+, posebej klubske kulture LGBTQ+. Darkroom je neosvetljen ali zelo zatemnjen prostor v klubu, baru ali savni, ki obiskovalcem_kam omogoča intimna in/ali spolna srečanja v okolju večje anonimnosti ter brez družbenih sodb. Darkroomi so nastali v drugi polovici 20. stoletja (predvsem v gejevski skupnosti) kot odziv na družbeno represijo, diskriminacijo in kriminalizacijo homoseksualnosti. Klubski prostori so služili kot varna zavetišča, darkroomi pa so obiskovalcem_kam omogočali raziskovanje lastne spolnosti brez strahu pred razkritjem ali nadlegovanjem. Poudarek je na anonimnosti, diskreciji in svobodi raziskovanja želja. Zaradi teme se vizualni vidik umakne dotiku, vzdušju in medsebojni privlačnosti brez predsodkov glede videza ali družbenega statusa. Danes so darkroomi del širše kulture nočnega življenja, elektronske glasbene scene (npr. techno in fetish zabav) ter seksualno pozitivnih (sex-positive) prostorov, kjer se spodbujata odprtost in telesna avtonomija.
Iz enciklopedije: