Utrinki mednarodnih gledaliških presežkov

Nič čudnega ni, da so ob pregovorni majhnosti slovenskega uprizoritvenega prostora, ki praviloma deluje z omejenim številom ustvarjalk_cev, ki le redko prečijo posamezna področja (gledališče, lutke, ples, opera), vsa mednarodna gostovanja ali festivali mednarodnega značaja izredno dobrodošli, toplo sprejeti in zelo dobro obiskani tako s strani splošnega kot tudi strokovnega občinstva. O tem pričajo mnogokrat vnaprej popolnoma razprodana festivala Mladi levi in Lutke, množica, ki se vsako leto zbere v Tivoliju na festivalu Spider, itd. Ob tem pa je vredno izpostaviti, da prav veliko prostora za tovrstne mednarodne produkcije ni. Nepresenetljivo so pogosteje v gosteh bolj komorne in produkcijsko nezahtevne uprizoritve, izvzemši nekaj večjih gostovanj na Borštnikovem srečanju in v okviru abonmaja Veličastni. Tudi uprizoritveni producenti načeloma v svoj program uvrščajo ustvarjalke_ce iz regije in partnerskih gledališč, s katerimi gostovanja delujejo po principu izmenjave. Zato je pomen Festivala svetovnega gledališča, ki ga vsako jesen gosti hrvaška prestolnica, izrazit tudi za slovensko uprizoritveno krajino, saj omogoča vpogled v nekatere evropske festivalske uspešnice. Letos je festival v regijo pripeljal uprizoritve Yvesa Degryseja (BERLIN, NTGent) The Making of Berlin, Louisa Janssensa Družina, Leïle Ka Maldonne ter uprizoritvi kultne koreografinje Anne Terese De Keersmaeker v sodelovanju z mladim koreografom Solalom Mariottejem Brel in vzhajajoče zvezde evropske gledališke krajine Maria Banushija Mami. Ravno slednji smo si na festivalu tudi ogledali.

Za uprizoritev Brel, ki se navdihuje s šansoni Jacquesa Brela, sta v umetniški dialog stopila Anne Teresa De Keersmaeker, ustanoviteljica Rosas, in Solal Mariotte, ki se je Rosas pridružil leta 2023 in je od svoje soplesalke dobra štiri desetletja mlajši. Ta na pogled enostavna premisa – srečanje dveh teles z dveh točk umetniškega opusa in grajenje mostu preko generacijskega prepada med njima – na glasbenem ozadju s pomeni nabitih verzov slavnega šansonjerja odpre teren za sodobnoplesni presežek. Uprizoritev Brel namreč ne stavi na to, da bi posamezne elemente, torej glasbo, plesalko in plesalca, spojila v koherenten uprizoritveni jezik, temveč se osredotoča na odpiranje razlik med njimi. Ravno preko teh razlik, slavljenja različnosti, se na odrskem prostoru ustvari specifično plastenje pomenov, h kateremu vsak_a nastopajoča_i prispeva svoj pečat, množi asociativno polje in s tem možnosti vstopanj za gledalko_ca, s čimer postane uprizoritev s svojo preprostostjo izjemno potentna v evociranju čustvenih izkustev.

De Keersmaeker in Mariotte prek Brelove diskografije preplujeta večji del brez rekvizitov, z nekaj enostavnimi kostumskimi premenjavami (slačenje, obračanje sakojev), vsake toliko posežeta po preprostem rekvizitu (mikrofon) ali svoj ples prepleteta bodisi z videoprojekcijami bodisi z napisi Brelovih besedil. Premišljeno in precizno oblikovanje svetlobe ustvari v tem praznem prostoru, ki ga polnita le dve telesi, dramaturško izrazito razgibano uprizoritev, ki ne posega po spektakelskih strategijah zgoščevanja odrskega časa, temveč v sebi lastnem umirjenem tempu drži odrsko napetost poldrugo uro. Medtem ko Brel poje o vojni, ljubezni, smrti, se De Keersmaeker in Mariotte igrata z znaki, ki jih proizvajata njuni telesi, njena starost in njegova mladost. Odstopata drug drugemu prostor, da izkažeta sebi lastno plesno govorico, vpeta vsak v svojo tradicijo, se igrivo izzivata in dopolnjujeta, nadgrajujeta. Ko se torej v nekaj bežnih trenutkih snideta za nekaj figur valčka, njuni telesi ustvarita presežni dialog o življenju, ki se usidra nekje onkraj zavestnega spremljanja uprizoritve in tako predstavlja tisto ultimativno izkušnjo živega gledališča kot čutnega doživetja.

Tudi uprizoritveni producenti načeloma v svoj program uvrščajo ustvarjalke_ce iz regije in partnerskih gledališč, s katerimi gostovanja delujejo po principu izmenjave. Zato je pomen Festivala svetovnega gledališča, ki ga vsako jesen gosti hrvaška prestolnica, izrazit tudi za slovensko uprizoritveno krajino, saj omogoča vpogled v nekatere evropske festivalske uspešnice.

Ker je Brel premiero doživel le nekaj mesecev pred gostovanjem v Zagrebu, so bila pričakovanja nekoliko večja za odmevno uprizoritev Mami grškega režiserja albanskih korenin Maria Banushija. Banushi je zaslovel že s svojo prvo na mnogih mednarodnih festivalih nagrajeno uprizoritvijo Goodbye Lindita, ki si jo je bilo pred nekaj leti mogoče ogledati na takrat še obstoječem festivalu Bitef. V Mami režiser nadaljuje raziskovanje ritualnosti med življenjem in smrtjo z uporabo neverbalnih odrskih sredstev, ki temeljijo na ustvarjanju likovno izpiljenih poetičnih odrskih slik. Te slike se vrtijo okrog materinstva, otrokovega oziroma sinovega vstopa v svet, prežet z (bibličnimi) grehi, in okrog slovesa od matere. Univerzalne teme rojstva in smrti so prepojene z ruralno mističnostjo in duhovnostjo, ki jo pogosto pripisujemo vzhodnoevropskim podeželjem.

V slovenski gledališki krajini se (je) več avtoric_jev ukvarja(lo) s sorodnimi temami. Ljudska izročila, staroverstvo, razmerje med človekom in naravo, neredko povezano z vprašanjem vloge žensk v zgodovini, ustvarjajo svojevrstno poetično zakladnico, ki je bila deloma, na primer v kontekstu poetične drame, tudi že kanonizirana. Ob tem naš prostor goji tudi veliko število režiserk_jev, ki so v svojih opusih nanizale_i že vsaj kakšno neverbalno uprizoritev, osnovano na vizualnem izrazu in bogati spremljavi. Morda so to razlogi, da končni vtis ob ogledu Banushijeve uprizoritve ni navdušujoč. Če od začetka prek podob še spremljamo določeno narativno strukturo, ki sledi življenjskemu ciklu, se v nadaljnjem razvoju posamezne podobe razdrobijo v asociativen kolaž, ki pa pomena ne plasti ali razpira, temveč zapira v poetično samonanašalnost in mestoma banalnost. Presečnost identitet performerk_jev s podobami pa ustvarja tudi izredno stereotipne pomene, ki ustvarjajo vtis nekakšne (samo)apropriacije in (samo)eksotizacije Balkana. Bolj kot živi dogodek Mami funkcionira kot visoko instagramabilen produkt. Koreografski inserti, osvetljeni z zlato svetlobo in podloženi z izrazito čustveno glasbo, namreč izjemno dobro funkcionirajo kot kratki reelsi, odrske slike pa imajo v hipih izrazito fotogeničen značaj. Vse to, kar nedvomno močno pripomore k tržnemu uspehu in atraktivnosti uprizoritve, pa ob ogledu v živo ne pripelje do pričakovane pomenske nadgradnje.

Festival svetovnega gledališča tako ne omogoča le vpogleda v mednarodno gledališko produkcijo, trende v evropskih gledališčih in predvsem razumevanja specifičnosti »festivalske produkcije«, ki državno ali narodno identiteto praviloma reducira na prepoznaven kulturni proizvod, temveč odpira novo perspektivo na reflektiranje lastne gledališke produkcije. Opozarja na izstopajoča imena – umetnice_ke, za katere lahko le upamo, da bodo, četudi le bežno za projekt ali dva, prišli na obisk tudi k nam – na pasti razumevanja umetniške prakse kot izvoznega artikla in ob praviloma mnoštvu koproducentov, ki podpirajo tovrstne uprizoritve, na pomembnost mreženja za uprizoritvene umetnosti, kadar te želijo prestopiti prag nacionalnih meja.