V krajinah (p)olikane beline

V svojem prejšnjem avtorskem solu Mašina (2024) se je Bojana Robinson ukvarjala s specifično članico svojega gospodinjstva – medicinsko napravo, ki soustvarja njen vsakdan. Prek tega ji je uspelo razpreti mnogotere asociativne razsežnosti položaja ženske v družbi. V Peekaboo, ki predstavlja drugi del njene »imaginarne trilogije«, se položaja ženske v družbi loteva z bolj arhetipskega oziroma občega mesta. V zadnjih letih je v uprizoritveni krajini skladno z družbeno klimo mogoče zaznati odpiranje prostora za tematiziranje problematik žensk in ženskosti, ki se ga v večji meri lotevajo ustvarjalke. Velik del teh uprizoritev za svoj material vsaj deloma jemlje zamolčano zgodovino žensk in nevidnega skrbstvenega dela, ki ju v uprizarjanju na novo kontekstualizira oziroma osvetljuje, s čimer neposredno nagovarja tudi vztrajajočo nepravičnost patriarhalne ureditve družbe. V naši regiji se v uprizoritvenih praksah pogosto naslanja na specifično lokaliziran položaj žensk v zgodovini Balkana in se poigrava z zgodovinskimi znaki ali simboli »ženstvenosti«, ki jih je ohranilo ljudsko izročilo.

Ko vstopimo v Dvorano Duše Počkaj, nas plesalka pričaka z obrazom, skritim za šopkom belega cvetja. Sedi na leseni pručki za likalno desko. Nad njeno glavo in preko občinstva so napete vrvi za obešanje perila, po katerih so navešene bele rjuhe, beli kosi oblačil, pletenin … Ob likalni deski sta lično zložen kup belega perila in modra brisača, ob njiju kavna skodelica in krožniček ter malo naprej belo plastično vedro za perilo. S tem je zelo jasno označen kontekst, v katerega vstopamo. Med pranjem in obešanjem perila ter belino kot znakom čistosti in nedolžnosti se razpira stereotipno okolje ženske, v katero nas popelje avtorica in izvajalka. Njen gibalni material se razvija kot serija prizorov, pri katerih je vsakič v ospredju drug scenski element, dramaturško (dramaturg Dimitrije Kokanov) pa jih povezuje naslovni motiv kukanja. Pomenljivo in povedno je glede na izbrano temo skrivanje plesalkinega obraza, kar nas asociativno vodi v premišljanje skritosti žensk in njihovih doživetij oziroma k neprepoznavanju teh izkustev na javnih mestih. »Peekaboo« – otroška igra, pri kateri se odrasli skriva in kuka izza svojih dlani, se metaforično razkriva v večini posameznih prizorov. Beremo ga lahko kot pogled v prihodnost, ko denimo prisluhnemo vedeževanju iz kavne usedline, kot razgaljanje v dramaturgiji postopnega slačenja do črne kombineže, kot golo igrivost v plesu nog v rdečih najlonkah nad likalno desko. Pojem kukanja postane v uprizoritvi osrednji motor, vendar se ne razvije dlje od pričakovanih podob. Uprizoritev tako ne ponudi niti enega trenutka, v katerem bi protagonistka pokukala izven okovov patriarhata.

Zaradi izrazite estetizacije in dekorativnosti scenske situacije (unisonost beline in kopica minimalno izkoriščenih scenskih elementov) se čez celotno uprizoritev pne občutek premišljene zunanje podobe, ki pa ne razkriva razlogov za plesalkino umestitev v izbrani vizualni kontekst.

Zavezujoč prostorski kontekst, v odnosu do katerega plesalka zavzema pričakovano žensko vlogo, uprizoritev neprestano vizualno sidra v izhodiščno podobo, ki je gibalnemu materialu v toku predstave ne uspe razbiti, rekontekstualizirati ali ustvariti novih pomenov njenega branja. Posamezni predmeti ostajajo v odnosu s plesalko točno to, kar so v svoji osnovni namembnosti, in ne prestopijo vrednosti svoje uporabnosti v dodano plesno vrednost. Vtis je, da se gib dogaja ob predmetih, se odbija od njih ali skriva za njimi, ne pa da izhaja iz njih ali skupaj z njimi tvori novo gibalno materijo. Zaradi izrazite estetizacije in dekorativnosti scenske situacije (unisonost beline in kopica minimalno izkoriščenih scenskih elementov) se čez celotno uprizoritev pne občutek premišljene zunanje podobe, ki pa ne razkriva razlogov za plesalkino umestitev v izbrani vizualni kontekst. Ker ostaja vprašanje konkretnega razloga za to »kukanje« v kulturni imaginarij ženskosti in zgodovine žensk nerazrešeno, Peekaboo deluje predvsem kot niz prizorov z izbranimi predmeti, ki pa se ne kažejo kot vsebinsko nujni ali dramaturško jasno sklenjeni, temveč asociativno neobvezujoče nanizani in potencialno zamenljivi.