Ljubljanski župan med idealizacijo in utelesitvijo

Zvočni sprehod Ivan Hribar, ljubljanski župan, premierno predstavljen v okviru letošnjega festivala TO)pot, se vzpostavlja na koordinatah mestne topografije, hkrati pa sledi poti, po kateri se je Hribar redno sprehajal, in jo razplasti z dialoškimi izseki iz njegovega življenja. Ti ne orisujejo le njegovega odnosa do kulture, arhitekture in zunanjepolitičnih zadev – s čimer javni prostor zasnujejo kot inherentno političen pojem –, temveč uspešno vzpostavijo tudi njegov notranji konflikt in s tem kompleksen značaj, k čemur pomembno pripomore tudi igralska interpretacija Vladimirja Jurca. V mesecih pred lokalnimi volitvami je figura župana nasploh ena izmed osrednjih figur igranega programa RTV Slovenija: župan in županja se denimo pojavita tudi v ospredju nove serije Trezor in druge sezone nadaljevanke Takšno je življenje. A če sta tam izpostavljena kot problematični figuri vprašljivih interesov, je v delu Ivan Hribar, ljubljanski župan župan predstavljen idealistično, kot arhetip, ki ga poskušamo s hojo po njegovih priljubljenih mestnih poteh priklicati nazaj v življenje.

Dramski lik Ivana Hribarja se deloma vzpostavlja dokumentarno – na podlagi arhivskih zapisnikov mestnih odborov ter popisov njegovih odnosov s poznanimi figurami takratnega ljubljanskega mestnega življenja (denimo z Antonom Aškercem, ki je bil njegov dobri prijatelj; glas mu je posodil Primož Pirnat). Deloma pa se gradi fiktivno, s problematizacijo razmerja med Hribarjevim zasebnim življenjem in njegovo javno persono. Prav ta razmejitvena os med javnim in zasebnim umetniškemu delu, ki ga lahko poslušamo tudi kot radijsko igro, omogoči uspešno vpenjanje v format zvočnega sprehoda, katerega ključni razločevalni element je ravno raziskovanje razmerja med zaznavnimi razsežnostmi telesa in (javnim) prostorom oziroma arhitekturo. K temu močno pripomore zvočna podoba (glasbena kompozicija Ingrid Mačus in zvočni oblikovalec Matjaž Miklič): repetitivna, ambientalna zvočna krajina udeležence ohranja povsem ločene od okolice, s čimer vrvež sodobnega mesta učinkovito kontrastira z idealizirano podobo mestnega življenja z začetka prejšnjega stoletja.

Za razliko od drugih žanrov uprizoritvenih umetnosti je odnos med performerji in gledalci pri zvočnem sprehodu odprt in nenehno spremenljiv, kar pomeni, da ne sme biti prepuščen naključju. Kot poslušalci in prejemniki sporočila smo hkrati tudi performerji – že zato, ker s svojo prisotnostjo soustvarjamo nekonvencionalno obliko združevanja v javnem prostoru. Opremljeni s slušalkami, sicer lahko spominjamo na turiste, vendar smo – za razliko od njih, katerih pogled praviloma sega v daljave v iskanju novega spektakla – potopljeni v sledenje pripovedi in zvočne teksture, kar se odraža v načinu naše hoje in našega vedenja. Hkrati pa smo v odnosu do besedila zgolj poslušalci, prejemniki sporočila, sledilci, medtem ko v medsebojnem odnosu pogosto delujemo kot performerji drug drugemu. Tvorimo skupno polje pozornosti ali, filozofsko rečeno, vzpostavljamo skupno intencionalnost, kar prek dekonstrukcije privajene prostorske dinamike – predstavljanja sebe v javnem prostoru – tlakuje pot spontanemu poseganju v javni prostor.

Medtem ko se zvočni sprehodi pogosto odvijajo v naravnem okolju, kjer služijo kot senzorična razširitev organskega sveta, pa se je na letošnjem festivalu TO)pot presenetljivo veliko del odvijalo v samem središču mesta (denimo deli Pod(hod) Kaluja [Luka Uršič] in GLASnaPOT Alje Petric). To poraja številne izzive, ki so jih različni avtorji reševali na različne načine. Petric je v svojem sprehodu glasni, brneči mestni vrvež pretvarjala v ritmično poezijo nekakšnega notranjega, domišljijskega glasu, s čimer je mestni hrup metaforično podvojila in se s tem afirmativno zoperstavila hrupnosti sodobnega življenja. Kalu pa je različne dele mestne infrastrukture – od kovinskega stojala za kolesa do ritmično klikajoče naprave ob prehodu za pešce – uporabil kot instrumente ter njihov zvok v živo vzorčil v nastajajočo zvočno krajino.

K jasni strukturi pripomoreta tudi režija Saške Rakef in natančna izvedba poti – lahko bi rekli kar koreografija zvočnega sprehoda. Ta izjemno natančno usmerja ritem naše hoje in našo pozornost.

Zvočni sprehod Ivan Hribar, ljubljanski župan posvaja povsem drugačno, bolj potopitveno strategijo. Temu botruje učinkovito sozvočje dramske in uprizoritvene strukture, ki umerjeno prehaja med vodilnimi in prehodnimi prizori. V prvih se preko dialogov na znamenitih točkah ljubljanskega javnega življenja v zgodnjem dvajsetem stoletju poglablja razumevanje Hribarjevega karakterja in njegovih svetovnih nazorov. Prehodni prizori pa nam s pomočjo repetitivne ambientalne kulise – ki v odnosu do zunanjega vrveža deluje skoraj kot tišina – dajejo priložnost za integracijo dialoških drobcev v koherentno sliko.

K jasni strukturi pripomoreta tudi režija Saške Rakef in natančna izvedba poti – lahko bi rekli kar koreografija zvočnega sprehoda. Ta izjemno natančno usmerja ritem naše hoje in našo pozornost. Zaustavitve na znamenitih točkah so pomenljive; jasno usmerjanje pogleda v prazen prostor med poslušanjem dialogov po eni strani vzpostavlja dokumentarno razsežnost dogodkov in likov, po drugi pa prizorom vdihne močan afektivni ton.

V mestni hiši, kjer poslušamo dialog med Hribarjem in višjim častnikom fašistične milice Emiliem Graziolom (Francesco Borchi), je naš pogled usmerjen navzgor, proti enemu izmed balkonov, zaradi česar se morda počutimo podrejeni zgodovinski nujnosti ali fašistični okupaciji. Vertikalna organizacija prostora nam v podtekstu sporoča, kako poslušajoče telo pod pritiskom takšne arhitekture postane poslušno telo. Popolnoma drugačen učinek pa doseže postanek na Hradeckega mostu, kjer poslušamo sestanek mestnega sveta. Medtem ko Hribar pred številnimi dvomljivci zagovarja pomen kulture za mesto in javnost, smo zazrti v Ljubljanico (na sotočju Gradaščice in Ljubljanice), kar prizoru dodaja melanholičen ton nemoči in osamljenosti posameznika v drveči kopici ali, bolje, reki priložnostnih politikov.

Avtor dramske predloge zvočnega sprehoda Vinko Möderndorfer se ne poigrava toliko z razmerjem med resničnim in fiktivnim ter se izogne podajanju neposrednih moralnih komentarjev, pač pa v liku Ivana Hribarja v klasičnem modernem dramskem slogu, značilnem tudi za njegova preostala dramska dela, domiselno združuje številne motive moderne slovenske literarne zgodovine: tesnobnost malomeščanstva, nerazumljenost intelektualcev in umetnikov ter razpetost med domom in svetom. Prav slednja odigra ključno vlogo pri vzpostavitvi Hribarjevega notranjega konflikta, medtem ko samo dejanje samomora stopi v ozadje oziroma nosi le bežno simbolno funkcijo.

Zvočni sprehod se začne in konča doma, a v vsaj treh različnih smislih tega pojma. Geolokacijsko gledano, sprehod ne sklene čistega kroga: začne se pri spomeniku Ivana Hribarja – pri njegovi reprezentaciji, ki jo lahko razumemo kot domovanje njegove zgodovinske podobe –, konča pa se ob Ljubljanici, v katero je Hribar, zavit v jugoslovansko zastavo, leta 1941 skočil v znak protesta zaradi predaje jugoslovanske vojske. Struktura dramskega besedila je po drugi strani krožna, saj se besedilo začne in konča v Hribarjevem družinskem domu, kjer Hribar tako na začetku kot na koncu zapusti svojo družino. Na začetku jo zapusti začasno, ko se odpravi na svoj redni sprehod po mestu, kar v režijski zasnovi poti deluje kot povod našega prvega skupnega koraka. Na koncu pa jo zapusti za dalj časa, ko ženi oznani svoje potovanje v Prago, kjer je opravljal dolžnost prvega jugoslovanskega veleposlanika na takratnem Češkoslovaškem.

V dramskem oziru je učinkovito predvsem to, kako Hribar svoji ženi (Helena Peršuh) razkrije, da zapušča Ljubljano, ne da bi jo pri tem kakorkoli povprašal o njenem mnenju ali pripravljenosti na selitev. Sedeč ob reki kot simbolu minevanja, se sicer tiho zavemo, da bo Hribar dobri dve desetletji po začasni selitvi v Prago svojo družino naposled zapustil za vselej, in tudi tokrat brez predhodnega posveta. Preden se zvočni sprehod sklene z žuborenjem Ljubljanice, ki ponikne v tišino, v glasu njegove žene, ki ne sporoča vdaje, ampak upanje, slišimo še njegove zadnje besede, zapisane na poslovilni papir.